UPRS sodba I U 521/2011

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-108/2011/4 (1231-10) z dne 15. 3. 2011 odpravi.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 14. 3. 2011 od 18:45 ure do dne 14. 6. 2011 do 18:45 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 11/2011 – UPB, v nadaljevanju ZMZ) v 1. odstavku 51. člena določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, suma zavajanja ali zlorabe postopka in zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na razlog za omejitev gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka po 5. in 6. alineji 55. člena ZMZ, po katerih se med drugim šteje, da gre za zavajanje in zlorabo postopka, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost in če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožnik je namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito vložil šele dne 1. 3. 2011, ko je bil že peti dan nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Tožena stranka ugotavlja, da iz njegovega ravnanja izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, mogoče upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo oziroma vsaj, ko je bil dne 22. 2. 2011 prijet s strani PMP Obrežje pri izstopu iz Slovenije, pa tega ni storil. Pri mejni kontroli se je celo izkazoval s ponarejenim potnim listom Litve in ponarejenim vozniškim dovoljenjem Litve, ki sta bila na ime A.A. Za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil na sodišču v Krškem oziroma ob nastanitvi v Centru za tujce dne 24. 2. 2011, temveč je to storil šele dne 1. 3. 2011, ko je napisal lastnoročno izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožene stranke tožnik namerno zavaja in zlorablja postopek pridobitve mednarodne zaščite, kar izhaja tudi iz tega, da je tožnik v postopku podaje prošnje na vprašanje, ali bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija pri izstopu iz države, izjavil, da je bil namenjen v Bolgarijo na pogreb, ko pa bi se vračal nazaj, bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Izjavil je, da bi zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko bi dobil svoje lastne dokumente, ker s ponarejenimi ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Tožena stranka meni, da če bi bil resnično ogrožena oseba, bi kljub ponarejenim dokumentom nemudoma prosil za mednarodno zaščito, ne pa da je ilegalno prehajal državne meje z namenom oditi na pogreb. V konkretnem primeru je podan sum zavajanja in zlorabe postopka, ker ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imel možnost, saj je bil dne 22. 2. 2011 v stalnem stiku s policisti oziroma uradnimi osebami v Republiki Sloveniji tako ob prijetju s strani PMP Obrežje, kasneje na sodišču v Krškem, kot tudi od nastanitve naprej v Centru za tujce. Če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, bi za mednarodno zaščito zaprosil že v prvi zanj varni državi, to je Republika Avstrija oziroma Republika Italija. Namesto tega je Avstrijo uporabil kot tranzitno državo, ker je bil namenjen v Italijo, kjer pa prav tako ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je živel v Firencah in delal v restavraciji ter na parkirišču. V Italiji je živel dve leti in je bil prijavljen na ime, ki ni njegovo. Tožena stranka meni, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno iz razloga, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi v primeru, če bi bil resnično preganjan v izvorni državi, za mednarodno zaščito zaprosil že po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo. Za omejitev gibanja zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka. Glede na vse navedeno pa so podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca omejevati in preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru zlorabe ni mogoče preprečiti na drug način, kot da se tožniku omeji gibanje. Če bi bil tožnik nastanjen v drugem oddelku azilnega doma, bi brez težav zapustil azilni dom in odšel v drugo državo članico Evropske unije, pristojnemu organu pa bi onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Prosilcem je tekom postopka treba zagotoviti osnovno oskrbo in zaščito, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje mej z željo uresničevanja drugih razlogov. Če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil azilni dom, kar bi toženi strani onemogočilo meritorno odločiti o njegovi prošnji. Tožena stranka se je odločila, da tožniku omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, saj njegove navedbe kažejo na begosumnost in bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti nadaljnje zlorabljanje postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka je pri tem upoštevala, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenji zadrževal v Italiji približno dve leti, nakar je ilegalno prečkal Republiko Slovenijo z namenom oditi v Republiko Bolgarijo.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke nepravilna, nezakonita in protiustavna. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 izhaja, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre zgolj za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Predlaga, naj sodišče izpodbijano določbo odpravi, prosi pa tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je sklep zakonit in pravno pravilen, zato predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Na glavni obravnavi je tožena stranka navajala, da je ustavno sodišče odločbo izdalo v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi suma zavajanja azilnega postopka na podlagi 4. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. V tej odločbi je ustavno sodišče navedlo, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) sicer lahko pomenilo ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. Ukrep omejitve gibanja je bil v obravnavani zadevi izrečen na podlagi 5. in 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ, ki je v neposredni zvezi s preprečevanjem nedovoljenega oziroma nezakonitega vstopa v državo, za kar je ustavno sodišče menilo, da je dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. Enaka interpretacija izhaja tudi iz F točke 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (dalje EKČP). V konkretnem primeru je omejitev gibanja v neposredni povezavi s preprečevanjem nedovoljenega vstopa v državo.

Tožeča stranka je na glavni obravnavi menila, da ima ustava strožje kriterije za omejitev gibanja kot EKČP ter da se ustavna odločba ne nanaša le na 4. alinejo 1. odstavka 55. člena ZMZ temveč na vse razloge suma zavajanja in zlorabe postopka iz 51. člena ZMZ.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 24. 3. 2011 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v Slovenijo prišel iz Italije, v Italijo pa iz Avstrije, v kateri je bil samo eno uro. V Italiji je živel leto in pol, morda celo več. Iz Italije v Slovenijo je prišel s prijateljem Bolgarom z osebnim avtom preko Trsta. Še isti dan je prišel do meje s Hrvaško, kjer so ga zadržali slovenski policisti, ker ni imel dokumentov. Njegovi osebni dokumenti niso bili ponarejeni, imel pa je pri sebi dokumente, ki pa so bili ponarejeni. Policistom je pokazal ponarejeni dokument, in sicer potni list Litve. Prave dokumente so mu pripeljali šele naslednji dan, imel jih je prijatelj v Italiji. Pri sebi nikoli ni imel pravih dokumentov, vedno so bili spravljeni pri prijatelju. V Avstriji, Italiji in na slovensko-hrvaški meji ni zaprosil za azil zato, ker je bil v Avstriji le v tranzitu, v Italiji je imel veliko dela in ni imel časa razmišljati o azilu, na meji pa mu ni nihče od policistov povedal, da lahko prosi za azil, prav tako mu niso povedali na sodišču, kjer je moral plačati kazen, v Centru za tujce pa mu je inšpektor, ki je vodil njegovo zadevo, natančno razložil njegove pravice, zato se je tudi odločil za vložitev prošnje. Želi si biti premeščen na odprt oddelek, ker ima težave z zdravjem. Sicer pa je Gruzijo zapustil zato, ker se je Južna Osetija odcepila od Gruzije, začela so se trenja na nacionalni podlagi z gruzijsko oblastjo, prišlo je do vojne med Južno Osetijo in Gruzijo, sam ima veliko sorodnikov na eni in drugi strani. Izgubil je službo, preganjali so ga privrženci Saakašvilija. Gruzijo je zapustil, da se izogne tamkajšnjim razmeram, za azil pa se je odločil šele pred kratkim. Na vprašanje, zakaj je tožnik pri podaji prošnje rekel, da bi zaprosil za azil, ko bi se vračal iz Bolgarije, je povedal, da mu je prijatelj na poti v Bolgarijo razlagal, kako je Slovenija varna država, kako se v njej lepo živi, da je raven življenja višja kot v Bolgariji ali na Poljskem. Predlagal mu je, naj živi v Sloveniji, ni pa mu omenil možnosti pridobitve azila. Tožnik ni načrtoval, da bi ob povratku iz Bolgarije prosil za azil, ker ni vedel za to možnost. Na vprašanje, zakaj je pri podaji prošnje rekel, da bi prosil za azil, je odgovoril, da se je najprej hotel vrniti v Italijo po svoje stvari, potem pa oditi v Slovenijo in zaprositi za azil. Za azil se je odločil zaprositi pred potovanjem v Bolgarijo. Preden je bil nastanjen v Centru za tujce, ni vedel za možnost za azil. Najprej bi moral priti v Slovenijo, potem bi začel urejati dokumente za bivanje. Za pravila azilnega postopka je izvedel iz brošure, ki mu jo je dal inšpektor v Centru za tujce. Policisti na meji pa so z njim govorili v slovenskem jeziku, nekaj jih je razumel vse pa ne.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je med drugim to potrebno tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedeni v 5. in 6. točki 55. člena tega zakona. Peta točka 1. odstavka 55. člena ZMZ določa kot način zavajanja in zlorabe postopka, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, 6. točka pa, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Ustavno sodišče Republike Slovenije je izdalo odločbo št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, v kateri je v 14. točki obrazložitve navedlo, da imajo države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju, vendar pa nikakor ni dopustno pridržati določene osebe zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Ustavno sodišče nadalje v tej točki navaja, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. V tej točki obrazložitve navedene odločbe je torej ustavno sodišče povsem jasno in nedvoumno izrazilo stališče, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v osebno svobodo. Čeprav je v konkretnem primeru ustavno sodišče obravnavalo primer, ko je šlo za ukrep omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz tedanje 4. alineje 55. člena ZMZ, pa iz 14. točke obrazložitve citirane odločbe ustavnega sodišča izhaja, da za vse primere suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite velja, da tak razlog sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo, kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. V 14. točki obrazložitve te odločbe namreč ustavno sodišče ne navaja zgolj razloga iz 4. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ampak je govora o sumu zavajanja in zlorabe postopka na splošno. Iz tega dela obrazložitve (14. točka) torej izhaja, da tudi v vseh drugih primerih suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite (torej ne samo, ko gre za 4. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ) velja, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ni ustavno dopusten razlog za ukrep omejitve gibanja.

Ustavno sodišče je v tej odločbi tudi zavzelo stališče, da je ustavodajalec z 2. odstavkom 19. člena ustave prepustil zakonu, da uredi primere, v katerih je dopustno poseči v pravico do osebne svobode in določil postopek, po katerem morajo ravnati pristojni državni organi v takšnih primerih, vendar pa ob hkratnem spoštovanju drugih ustavnih določb in še posebej 3. odstavka 15. člena in 2. člena ustave (9. točka obrazložitve). Nadalje je ustavno sodišče še navedlo (točka 13 obrazložitve), da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) sicer lahko pomenilo ustavno dopusten cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode.

Ne glede na to, da je ustavno sodišče v 14. točki obrazložitve navedlo, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti dopusten razlog za omejitev gibanja, pa določba 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ ni bila razveljavljena. Sodišče je zato v obravnavanem primeru ocenjevalo, ali razloga iz 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ v konkretnem primeru predstavljata ustavno dopusten cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode, kot je preprečevanje nedovoljenega vstopa v državo. V konkretnem primeru po mnenju sodišča tak ustavno dopusten cilj ni podan. Če namreč prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, iz tega še ne izhaja, da pri takem prosilcu obstaja nevarnost, da bi nelegalno vstopal v državo. Tudi če prosilec za mednarodno zaščito vloži prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, prav tako tudi iz tega razloga ne izhaja, da bi pri takem prosilcu obstajala nevarnost nezakonitega vstopa v državo. Tak prosilec že s svojim ravnanjem izkazuje željo, da bi v državi rad ostal, saj prosi za azil, da ne bi bil odstranjen, zato iz takega ravnanja prosilca ni mogoče sklepati na nevarnost, da bi ilegalno prehajal meje Republike Slovenije. Iz navedenega razloga sodišče tudi ne more soglašati s stališčem tožene stranke, da je ukrep omejitve gibanja, izrečen na podlagi 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ v neposredni zvezi s preprečevanjem nedovoljenega oziroma nezakonitega vstopa v državo.

Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 64/07 – UPB) v 3. odstavku 1. člena določa, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Iz navedenega razloga je bilo sodišče dolžno upoštevati odločbo ustavnega sodišča št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, v kateri je ustavno sodišče navedlo, da zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite ni mogoče poseči v osebno svobodo, torej omejiti gibanje, v nasprotnem primeru bi sodišče kršilo 1. člen Zakona o ustavnem sodišču. Iz navedenega razloga je bilo sodišče dolžno ravnati v skladu s 1. členom Zakona o ustavnem sodišču in upoštevajoč citirano odločbo ustavnega sodišča izpodbijani sklep odpraviti. Sodišče je dolžno pri odločanju soditi v skladu z ustavo in zakoni, v konkretnem primeru v skladu s 1. členom Zakona o ustavnem sodišču, ki ga zavezuje k spoštovanju odločb ustavnega sodišča. Ker torej skladno s citirano odločbo ustavnega sodišča sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti dopusten razlog za ukrep omejitve gibanja, sodišče pa je v skladu s 1. členom Zakona o ustavnem sodišču dolžno upoštevati odločbe ustavnega sodišča, ker so obvezne, je sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Za odpravo sklepa se je sodišče odločilo tudi zato, ker je ocenilo, da razloga iz 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ v konkretnem primeru ne predstavljata ustavno dopusten cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode.

Sodišče je odločilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1).

Sodišče ni posebej odločalo o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ker je v skladu s 4. odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08 in nadaljnji) tožnik po samem zakonu oproščen plačila sodne takse.