UPRS sklep I U 119/2011

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne odločbe o glavni stvari pri deklici A.A., rojeni … 2008, opusti cepljenje proti:
- davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim,
- ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix,
- proti hepatitisu B s cepivom Engerix pediatric
- proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s cepivom Boostrix
- proti tetanusu s cepivom Tetanol.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odpravo izpodbijane odločbe z dne 3. 12. 2010, s katero je tožena stranka odločila, da se ne opusti cepljenje proti v izreku navedenim boleznim. V tožbi je navedla dejanske in pravne razloge, zaradi katerih meni, da bi moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti.

Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06). Predlagala je, naj se začasno cepljenje deklice zadrži, ker bi ji izvršitev odločbe lahko povzročila veliko in težko popravljivo škodo ali celo nepopravljivo škodo. Dekličino zdravstveno stanje je bilo ob rojstvu zelo resno, kmalu po rojstvu je bila opravljena kateterizacija srca in perkutana balonska dilatacija aortne valvularne stenoze. Prebolela je tudi nekaj prehladov in bronhitisov, lansko poletje pa je imela alergično reakcijo. Strokovno mnenje Komisije za cepljenje (Komisija) je oprto zgolj na zdravstveno dokumentacijo v zvezi zdravljenjem prirojene srčne bolezni na Univerzitetni pediatrični kliniki Ljubljana, ne pa tudi na ugotavljanje alergije na sestavine cepiva, kot bi to po določilih 22. a člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB; Uradni list RS, št. 53/06) moralo biti. Ustrezni pregledi in preiskave, ki bi morale biti opravljene, niso bile opravljene, zato obstaja možnost, da bo pri otroku v primeru cepljenja prišlo do reakcije na cepivo in do neželenih učinkov cepiva, kar bi povzročilo težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo. Opozarja tudi na Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki v 1. odstavku 3. člena določa, da so otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne, bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa. Meni tudi, da javna korist zaradi izdane začasne odredbe ne bo prizadeta, saj se z začasnim zadržanjem cepljenja enega otroka ne bo posegalo v precepljenost prebivalstva, ne bo se povečala nevarnost za širjenje nalezljivih bolezni ter se ne bo znižala raven zdravja prebivalstva.

Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov.

Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot podlago navedla 32. člena ZUS-1, vendar ob upoštevanju vsebine zahteve sodišče šteje, da je predlagala izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, po katerem sodišče lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi za prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, da se z vmesno odločitvijo preprečijo nedopustne posledice, ki bi iz posamičnega akta lahko nastale. Po presoji sodišča je tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe s stopnjo verjetnosti izkazala tako nastanek škodljivih posledic kakor tudi potrebo po njihovi odvrnitvi. Že v tožbi in tudi v zahtevi za izdajo začasne odredbe je zatrjevala kršitev pravil postopka in sicer, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ker ni imela možnosti podati nobenih pripomb oziroma pritožb na mnenje Komisije, ki ji ni bilo vročeno. Posledično tudi ni bil opravljen razgovor pred Komisijo v skladu z 22. c členom ZNB. Komisija je namreč odločila le na podlagi priložene zdravstvene dokumentacije Univerzitetne pediatrične klinike Ljubljana, potem ko je bil po rojstvu deklice ugotovljen srčni šum in opredeljena prirojena srčna bolezen. Nadalje je ugovarjala, da nihče ni ugotavljal in preverjal, ali obstajajo pri deklici alergije na sestavine cepiv, ki so tudi našteti v ZNB, prav tako ni nihče upošteval navedb v predlogu za opustitev cepljenja o alergijah v družini, niti ni preverjal obstoja dednih in avtoimunih bolezni, ki so v družini, kar bi bil lahko razlog za opustitev cepljenja. Sodišče zaključuje, da je tožeča stranka s tem z zadostno stopnjo izkazala potrebo za izdajo začasne odredbe in zadržanje cepljenja še pred pravnomočno odločitvijo o glavni stvari.

Za hujše škodljive posledice pa je mogoče šteti tudi nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja. V kolikor bi bila deklica cepljena še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi bila morebitna odprava odločbe dejansko brez učinka, saj stanja, pred njeno odpravo, ne bi bilo mogoče vzpostaviti in bi do zatrjevanih posledic s cepljenjem lahko prišlo.

Sodišče je tudi presodilo, da z izdajo začasne odredbe ne bi bila prizadeta javna korist, poleg tega se tožena stranka o morebitni prizadetosti javne koristi niti ni izrekla.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.