VDSS sodba X Pdp 1120/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo predlog predlagatelja, da se razveljavijo volitve v svet delavcev ... d.d., izvedene dne 5. 2. 2010 in da se volitve zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev postopka ponovijo v 60 dneh (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 2.694,00 EUR v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Predlagatelj se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki vse v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja v postopkih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je kandidatka za svet delavcev S.B. imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi od decembra 2009 za nadomeščanje vodje proizvodnje, kar pomeni, da je imela pooblastila za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Kandidatka tako v skladu z določbama 12. in 13. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/1993 in spremembe) za volitve v svet delavec ni mogla imeti ne aktivne in ne pasivne volilne pravice. Po določbi 2. odstavka 12. člena ZSDU direktor, delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z 72. členom ZDR, ter prokuristi, nimajo pravice voliti predstavnikov v svet delavcev. Po mnenju pritožbe je bil glede tega namen zakonodajalca, da se med takšne delavce štejejo tisti, ki vodijo posamezno poslovno področje ali organizacijsko enoto in imajo pooblastila za samostojno sprejemanje kadrovskih in organizacijskih odločitev. Sodišče prve stopnje bi moralo pri uporabi navedene določbe izhajati iz teleološke razlage. V tej zvezi se pritožba sklicuje na stališče v starejši sodni praksi. Zato navaja, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da predlagateljev predlog zavrne ter nasprotnemu udeležencu naloži plačilo stroškov postopka.

Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje o predlogu pravilno odločilo. Vrhovno sodišče RS se je že v zadnjem sklepu VIII Ips 112/2011z dne 20. 6. 2011 opredelilo do statusa S.B. ter v tej zvezi obrazložilo pravilno uporabo določb 12. člena ZSDU in 72. člena ZDR. Vendar je bila sodba pritožbenega sodišča X Pdp 1369/2010 razveljavljena zgolj iz razloga, ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbe predlagatelja v odgovoru na pritožbo glede volilne podpore kandidatom. Ker je sodišče prve stopnje v sporu pravilno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe predlagatelja še odgovarja.

Pritožbeno sodišče je v zadevi že četrtič razsodilo. Pred tem je sklepom X Pdp 668/2011 z dne 20. 7. 2011 razveljavilo prvostopenjsko sodbo X Pd 52/2010 z dne 5. 5. 2010 in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhajajo očitane kršitve v zvezi z volitvami v svet delavcev, saj v skladu z določbo 12. člena ZSDU za razveljavitev volitev ne zadošča vsaka kršitev, ampak le takšna, ki bi lahko vplivala na rezultate glasovanja. Kandidatka S.B., ki je dobila največ glasov, ni imela statusa vodilne delavke po določbi 72. člena ZDR. V tej zvezi je izhajalo tudi iz stališča, ki ga je zavzelo vrhovno sodišče, da navedenega delavka ni bila članica poslovodstva in v družbi ni opravljala prokure, zaradi česar je imela aktivno in pasivno volilno pravico za volitve v svet delavcev. Pritožbeno sodišče je naložilo sodišču prve stopnje, da mora v dokaznem postopku preizkusiti še morebitno sodelovanje uprave družbe v zvezi z volilno kampanjo kandidatke S.B., saj do sedaj to dejstvo, na katerega se je predlagatelj tudi skliceval, v sporu še ni bilo obravnavano.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v celoti sledilo takšnim napotkom in stališču pritožbenega sodišča. V skladu s ponovljenimi dokazi iz prejšnjih postopkov ter dodatno izvedenimi dokazi z zaslišanjem prič G. in M. je ugotovilo, da v predvolilni kampanji za kandidatko S.B. ni bilo izkazanih takšnih bistvenih kršitev, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost volitev v svet delavcev. Navedeni priči sta bili enotni v izpovedbi, da do slikovne predstavitve kandidatov v nobenem primeru ni prišlo po nalogu, priporočilu ali sugestiji vodstva družbe. Predstavljeni kandidati niso bili izbrani po posebnem kriteriju, dejansko je šlo pri njih za delavce, ki so že bili člani sveta delavcev, ali pa jih je predlagala skupina delavcev. Priči sta soglasno zanikali predlagateljevo trditev, da je bila predstavitev kandidatov objavljena na oglasnih deskah družbe. Po izpovedbi M. so predstavitev kandidatov neformalno podprle delavke trženja tako, da jih je ena od njih slikala, vsak kandidat pa je za sebe napisal tekst in slogan, kar vse se je natisnilo ter izobesilo na vrata vhodov v menzo in v proizvodnjo. Pritožbeno sodišče glede na tako izkazana dejstva in sprejeto dokazno oceno v izpodbijani sodbi soglaša z ugotovitvijo, da glede volilne kampanje kandidatov, vključno z S.B., ni bilo podanih kršitev iz določbe 53. člena ZSDU, ki bi lahko kakorkoli vplivale na regularnost volitev, vsekakor pa je nasprotni udeleženec dokazal, da se v volilno kampanjo ni v ničemer vključila uprava oz. poslovodstvo družbe. Tudi sicer pritožba po vsebini teh vprašanj ne izpodbija, temveč zgolj izpostavlja statusno spornost kandidatke S.B..

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na nedopustnost kandidature S.B. ter glede tega na pravilno uporabo določbe 2. odstavka 12. člena ZSDU, da delavci, ki vodijo posamezno organizacijsko enoto, ne morejo zastopati hkrati interese uprave ter pravice zaposlenih v svetu delavcev. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je navedena kandidatka v skladu z aneksi k pogodbi o zaposlitvi vodje oddelka galvane opravljala tudi dodatna dela in naloge nameščanja vodje proizvodnje. Iz aneksov (priloge C1 – C7) ni razvidno, da so bili sklenjeni na podlagi 72. člena ZDR, kar pomeni, da navedena delavka, čeprav je v času nadomeščanja imela vsa pooblastila vodje proizvodnje, ni imela statusa poslovodenja, ki bi tako v formalnem kot vsebinskem smislu izkazoval na kolizijo interesov med poslovodstvom in zastopanjem delavcev. V tej zvezi je že vrhovno sodišče poudarilo, da so z določbo 72. člena ZDR opredeljene posebnosti pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami in prokuristi, pri čemer se v skladu z določbo 10. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in spremembe) štejejo za poslovodstvo organi ali osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščeni, da vodijo njene posle. Pri delniški družbi sta to lahko uprava ali upravni odbor. ... d.d., pri kateri so bile izvedene sporne volitve, pa je organizirana kot delniška družba. V spornem času tako kandidatka S.B. ni predstavljala uprave, ni bila članica poslovodstva in ni opravljala v družbi prokure. Takrat je zgolj nadomeščala vodjo proizvodnje. Takšno nadomeščanje pa nima narave poslovodstva, četudi je lahko v tem času imela določena pooblastila na kadrovskem ali organizacijskem področju. Zato kakršnokoli pritožbeno sklicevanje na drugačno (širšo) teleološko razlago navedenih zakonskih določb, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti predlagatelj v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj predlagatelj s pritožbo ni uspel oz. na drugi strani odgovor udeleženca ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi 1. odstavkom 155. člena ZPP).