VSRS Sklep I Up 506/2011

I. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijanega sklepa.
II. Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.
III. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Občinskega sveta Občine Moravče z dne 27. 7. 2011 ter 2. točka izreka zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Z izpodbijanim sklepom, ki ga je Občinski svet Občine Moravče sprejel na podlagi Zakona o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 94/07, 27/2008 - odl. US, 76/2008, 79/2009 in 51/2010, v nadaljevanju ZLS) in Statuta Občine Moravče (UV OM, št. 1/95, 3/95, 1/96, 5/96, 6/96 in 7/98, v nadaljevanju Statut) je bilo ugotovljeno, da nadzorni odbor Občine Moravče šteje pet članov (1. točka izreka), da se v nadzorni odbor Občine Moravče imenujejo: A. A., B. B., C. C., D. D. ter E. E. (2. točka izreka), ter odločeno, da se ta sklep objavi v Uradnem vestniku Občine Moravče in začne veljati takoj (3. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker akt, ki se izpodbija ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, posledično je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pri svoji odločitvi se je sklicevalo na 4. točko prvega odstavka 36. člena in 32. člena ZUS-1, ter določbe 28., 29., 32., 32. a in 41. člena ZLS.

3V pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Sklicuje se na 157. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti ker tožnikom ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, saj ni upoštevano dejstvo, da je bil novi občinski svet izvoljen na predčasnih volitvah, to dejstvo pa ima odločilen pomen za presojo, ali mandat nadzornemu odboru še traja. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje (2. točka izreka sklepa) o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odpravi tudi izpodbijani sklep Občinskega sveta, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter tožeči stranki prizna povračilo priglašenih stroškov.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da pritožba ni utemeljena in prereka pritožbene ugovore tožeče stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča, ter odloči, da tožeča stranka povrne toženi stranki stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka plačila.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka v tem upravnem sporu izpodbija sklep Občinskega sveta Občine Moravče o imenovanju nadzornega odbora. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe tožbo tožeče stranke zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt je po določbah drugega odstavka 2. člena ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Upravna zadeva je po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava; za upravno zadevo pa se šteje tudi, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča o upravnem, postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).

8Vrhovno sodišče se strinja z utemeljenem stališčem sodišča prve stopnje, ki ima podlago v določbah 2. člena ZUS-1. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep niti po obliki niti po vsebini ni upravni akt, oziroma akt, ki bi lahko bil predmet presoje v upravnem sporu. Po določbah ZLS (29. člen) imenuje člane nadzornega odbora občinski svet kot najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine. Iz določb ZLS, ki je bil podlaga za sprejem izpodbijanega sklepa, ne izhaja, da se o imenovanju članov nadzornega odbora, kot najvišjega organa nadzora javne porabe v občini (32. člen ZLS), odloča v upravnem postopku z upravno odločbo, oziroma, da bi bilo imenovanje članov nadzornega odbora upravna stvar glede na drugi odstavek 2. člena ZUP.

9Z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih tožeče stranke, saj članstvo v nadzornem odboru, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni pravica ali neposredna pravna korist članov tega odbora. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo (I Up 492/2002).

10Izpodbijani akt je sprejel občinski svet kot nosilec lokalne zakonodajne oblasti, za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1). Za tak akt, ki po določbi 3. člena ZUS-1 ni upravni akt, pa upravni spor ni predviden niti po ZUS-1 niti po ZLS.

11Upoštevaje navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pravilna in zakonita.

12Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanja mandata članov nadzornega odbora za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (360. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

13Pritožbeni ugovor, da tožeči stranki ni bil vročen odgovor na tožbo tožene stranke, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati. Po določbah prvega odstavka 38. člena ZUS-1 sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki, če tožbe po 36. členu ZUS-1 ne zavrže. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo v okviru predhodnega preizkusa tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, odgovora na tožbo ni bilo dolžno vročati tožeči stranki. Na drugačno presojo ne more vplivati okoliščina, da je sodišče tožbo že vročilo toženi stranki v odgovor, saj mora sodišče na podlagi drugega odstavka 36. člena ZUS-1 na razloge za zavrženje tožbe paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

14Vrhovno sodišče je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

15Zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa) je dovoljena pritožba, ki jo je treba vložiti v 3 dneh od vročitve prepisa sklepa (šesti odstavek 32. člena ZUS-1). Kot izhaja iz podatkov predloženih spisov je bil izpodbijani sklep sodišča prve stopnje vročen tožeči stranki dne 19. 8. 2011, pritožbo zoper sklep (tudi zoper 2. točko izreka) pa je tožeča stranka vložila 6. 9. 2011 (po pošti oddano 3. 9. 2011). Ker je bila pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje), vložena po preteku 3-dnevnega roka, jo je moralo Vrhovno sodišče kot prepozno zavreči na podlagi 1. točke prvega odstavka 365. člena ZPP in drugega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

K III. točki izreka:

16Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

17Po določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z 155. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi Vrhovnega sodišča, je Vrhovno sodišče skladno s prej navedenimi določbami ZPP in ZUS-1 odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.