VSRS Sklep I Up 509/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določb 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje izvršitve odločbe Občinskega inšpektorata Občinske uprave Mestne občine Novo mesto z dne 14. 4. 2011 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z izpodbijano inšpekcijsko odločbo je tožena stranka na podlagi Odloka o plakatiranju in obveščanju na območju Mestne občine Novo mesto (Ur. l. RS, št. 3/2010) odločila, da mora tožnik v roku pet dni po njenem prejemu odstraniti 119 obvestilnih mest za oglaševanje z drogov javne razsvetljave v Mestni občini Novo mesto, ki so bila ugotovljena pri inšpekcijskem pregledu dne 14. 4. 2011, sicer bo odrejena izvršba.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da škoda, kakršna grozi tožniku po navedbah v zahtevi za izdajo začasne odredbe, sicer ni zanemarljiva, jo je pa mogoče, kolikor gre za izgubljeni dobiček, nadomestiti in torej ni težko popravljiva. Glede drugih škodljivih posledic pa enako kot tožena stranka meni, da je zatrjevano zmanjšanje tožnikovega ugleda pri poslovnih partnerjih zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz sklenjenih pogodb (o oglaševanju) v pretežni meri mogoče pripisati ravnanju tožnika samega oziroma njegovemu sklepanju pogodb z naročniki storitev, ker ni v zadostni meri upošteval dogovorjenega obdobja dveh let, za katerega se mu skladno s 7. členom koncesijske pogodbe za opravljanje izbirne gospodarske javne službe plakatiranja in obveščanja na območju Mestne občine Novo mesto podeli koncesija. Povsem v tožnikovi sferi pa ostajajo tudi posledice, ki naj bi jih utrpel v zvezi z najetimi krediti pri poslovnih bankah. Škoda, ki mu grozi, po presoji sodišča prve stopnje ne pretehta javnih koristi, ki se zasledujejo z izpodbijano odločbo.

3Tožnik v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da grozeča škoda ne odtehta posega v javno korist. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov njegovega pritožbenega postopka. Navaja, da je javna korist lahko že „prizadeta“ zaradi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 214/2011 z dne 23. 5. 2011 o začasni odredbi, na podlagi katere tožnik obvestilna mesta lahko uporablja še naprej. Pri presoji je nadalje tudi pomembno, da gre v obravnavni zadevi v bistvu za civilnopravni spor in da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku, ki ni namenjen reševanju civilnopravnih razmerij. Sklicevanje sodišča prve stopnje na javno korist je v celoti zgrešeno, saj tožnik še naprej v celoti izpolnjuje vse svoje obveznosti iz koncesijske pogodbe. Tožena stranka bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe izgubila del sredstev, saj naj bi v koncesijsko razmerje vstopila družba A. A., d. o. o., ki pa bi plačevala za vsaj 1/3 nižje prispevke, kot jih danes plačuje tožnik. Napačno je tudi zaključevanje sodišča prve stopnje, da naj bi večina škode nastala povsem v sferi tožnika, saj je sklepanje o tem, da je koncesijsko razmerje prenehalo z iztekom pogodbenega roka, neutemeljeno. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za zmanjšanje ugleda v pretežni meri kriv tožnik sam. Opozarja, da je bistvo spora v interpretaciji določb koncesijske pogodbe, to je njenega določila o samodejnem podaljšanju razmerja ob preteku dveletnega obdobja.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

6Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta, zato da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi celovito navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, dokazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

7Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z (začasnim) zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

8Tožnikove navedbe, da bi tožena stranka zaradi izvršitve izpodbijane odločbe v bistvu utrpela premoženjsko škodo, in da torej ni nobenega nesorazmerja med premoženjsko škodo ter škodo na ugledu, ki bi jo z izvršitvijo odločbe utrpel tožnik, in „prizadetostjo“ javne koristi na strani tožene stranke, po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da škoda, kakršna grozi tožniku po navedbah v predlogu, sicer ni nezanemarljiva, jo je pa mogoče, kolikor gre za izgubljeni dobiček, nadomestiti in torej ni težko popravljiva. Iz podatkov v spisih je namreč razvidno, da bi ta škoda predstavljala 0,2 delovnega mesta oziroma 145.989,87 EUR izgubljenega dobička v treh letih, kolikor bi po mnenju tožnika morala še trajati koncesijska pogodba s toženo stranko.

9Tudi glede škode, ki naj bi tožniku nastala v obliki zmanjšanja ugleda pri poslovnih partnerjih zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz sklenjenih pogodb, po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sklepa, da te škode ni mogoče šteti za težko popravljivo škodo. Če se bo (bodisi v tem upravnem sporu bodisi v gospodarskem sporu Pg 214/2011) namreč izkazalo, da gre za tožnikovo napačno razlago 7. člena koncesijske pogodbe za opravljanje izbirne gospodarske javne službe plakatiranja in obveščanja na območju Mestne občine Novo mesto, posledično zmanjšanje tožnikovega poslovnega ugleda ne more šteti za relevantno škodo v smislu 32. člena ZUS-1, v nasprotnem primeru, torej če se bo izkazalo, da določbo pogodbe napačno razlaga tožena stranka, pa zmanjšanje ugleda lahko utrpi le ona, ne pa tožnik kot „žrtev“ njenega nezakonitega delovanja.

10Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazal. To pa pomeni, da prvi vsebinski zakonski pogoj za zahtevano odložitev izvršitve akta ni izpolnjen, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo. Ker verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana, presoja sorazmernosti med verjetno škodo in prizadetostjo javnega interesa na odločitev ne more vplivati, prav tako pa tudi ne razglabljanje sodišča prve stopnje o verjetnem izidu upravnega spora.

11Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

12Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).