VSL sodba II Cp 4944/2010

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka RS je dolžna povrniti tožniku I. P. stroške pritožbenega postopka v znesku 280,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za znesek 3.500,00 EUR (1. točka izreka), toženki je naložilo plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 09. 2008 do plačila (2. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka), toženki pa je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 898,86 EUR (4. točka izreka).

2Toženka izpodbija ugodilni del sodbe (2. in 4. točka izreka), pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da sodišče nepravilno povezuje področje dela komisije s kazensko pravnimi opredelitvami in nalogami državnih organov pri odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj. Delovno področje komisije je preprečevanje korupcije. Njene pristojnosti so razmejene od pristojnosti organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj. Toženka ugovarja ugotovitvi sodišča, ki v kontekstu splošnega pojmovanja korupcije pristojnosti in odgovornost komisije razširi na kazniva dejanja. Razlikovanje med pristojnostmi komisije in kaznivimi dejanji v družbi in javnosti je jasno. Zatrjevana tožnikova škoda ni posledica izdaje spornega načelnega mnenja. Ni mogoče sprejeti stališča, da je v družbi sprejeto prepričanje, da koruptivno ravnanje pomeni tudi storitev kaznivega dejanja. Neutemeljeno je stališče sodišča, da je že vsako izražanje mnenja uradnega organa zunaj njegove pristojnosti, da je točno določen posameznik ravnal koruptivno, poseg v čast in dobro ime oziroma v osebnostne pravice posameznika. Načelna mnenja so namenjena preprečevanju korupcije v družbi. Komisija sprejema tudi načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza opredelitvi korupcije iz ZPKor. Namen načelnih mnenj je natančneje določiti vsebino zakonskega pojma korupcije. Komisija nima pooblastil, da odkriva in preganja kazniva dejanja. Komisija z objavo načelnega mnenja št. 137 ni ravnala protipravno. Napačen je zaključek sodišča, da gre za izražanje mnenja uradnega organa zunaj njegove pristojnosti, saj ZPKor jasno določa pristojnosti komisije. O nepravilnosti ravnanja v instituciji, v kateri je delal tožnik, so se že pred objavo načelnega mnenja razpisali mediji, zato komisije ni mogoče očitati, da je omogočila prepoznavo tožnika v javnosti. Tožnik ni dokazal, da je zatrjevano duševno trpljenje povzročilo načelno mnenje komisije ali morebitno nerazumevanje javnosti, kaj je preprečevanje korupcije in kaj je kaznivo dejanje. Zakonska dolžnost komisije je, da se z načelnim mnenjem odzove na družbeno škodljiva ravnanja, ki ustrezajo definiciji korupcije. V načelnem mnenju opisane kršitve so v svojih postopkih ugotovili tudi drugi državni organi (Računsko sodišče RS), o njih pa so pred načelnim mnenjem javnosti večkrat poročala javna občila. V konkretnem primeru je bilo predmet obravnave delovanje javnega zavoda, ki se ukvarja s tako specifično tematiko, da ni v celoti mogoče preprečiti, da zainteresirana javnost ne bi vedela, kateri javni zavod oziroma organ je bil predmet izdaje načelnega mnenja. Javnost ima pravico vedeti, kako uradne oziroma odgovorne osebe ravnajo z javnim premoženjem in kako upravljajo zadeve javnega pomena. Toženka se je v načelnem mnenju omejila le na oceno dejanskega stanja ugotovljenih kršitev, pri čemer ni navedla znakov, po katerih bi lahko javnost prepoznala tožnika. Podrejeno toženka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine, ki je pretirana. Pri odmeri odškodnine bi bilo potrebno bolj upoštevati, da bi se tožnik kot javna oseba moral zavedati, da je njegovo delovanje lahko podvrženo kritiki in presoji javnosti, pri čemer je prag dopustnosti kritik javnih oseb višji kot pri drugih osebah.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V času izdaje načelnega mnenja št. 137 veljavni ZPKor je v 1. členu določal, da je njegov namen (med drugim) določitev ukrepov za preprečevanje korupcije. Za opravljanje nalog po tem zakonu je bila kot samostojen državni organ ustanovljena Komisija za preprečevanje korupcije. V okviru svojih svetovalno-izobraževalnih nalog (18. člen ZPKor) je bila komisija pristojna tudi za dajanje načelnih mnenj in pojasnil o nezdružljivosti, darilih in drugih vprašanjih, povezanih z vsebino tega zakona. Način dela komisije je podrobneje urejal takratni Poslovnik komisije, ki je določil, da komisija med drugim sprejema tudi načelna mnenja o tem, ali določena ravnanja ustrezajo definiciji korupcije iz ZPKor (13. člen Poslovnika). Namen teh načelnih mnenj je natančneje določiti vsebino zakonskega pojma korupcije iz 3. alineje 2. člena ZPKor zaradi ozaveščanja javnosti in krepitve protikorupcijske kulture v družbi. Tudi ta načelna mnenja so imela predvsem preventivni namen (to izhaja tudi iz drugega odstavka 13. člena Poslovnika komisije, da načelno mnenje nima pravnih ali materialnih posledic).

6Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da komisija ni imela pooblastila za izvajanje preiskovalnih dejanj in za pregon zaradi suma kaznivih dejanj v zvezi z obravnavanjem določenih ravnanj, ali ustrezajo definiciji korupcije iz ZPKor. Očitek pritožbe, da je prvo sodišče področje dela in dejavnost komisije v konkretnem primeru povezalo s kazensko pravnimi opredelitvami in nalogami državnih organov pri odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje v resnici poudarilo ravno razliko med pristojnostmi komisije in pristojnostmi organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj. Smiselno je prvo sodišče želelo opozoriti, da komisija ni imela pristojnosti odločanja o odgovornosti udeleženih fizičnih ali pravnih oseb, zato je bila toliko bolj dolžna skrbno ravnati pri oblikovanju načelnih mnenj, ki jih je javno objavljala (z vidika varovanja pred posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine). Čeprav tedanji Poslovnik komisije ni izrecno določal, da komisija v načelnem mnenju ne odloča o odgovornosti udeleženih fizičnih ali pravnih oseb (to določa drugi odstavek 14. člena sedanjega Poslovnika komisije, Ur. l. RS št. 66/2010) je iz predpisov, ki so urejali delovanje komisije v času izdaje načelnega mnenja št. 137, izhajalo, da komisija tudi tedaj ni imela pristojnosti odločati o odgovornosti oseb, udeleženih v obravnavanih mnenjih.

7Ali je v družbi sprejeto prepričanje, da pomeni koruptivno ravnanje tudi storitev kaznivega dejanja, za to pravdo ni pomembno. Zadošča pravilna ugotovitev prvega sodišča, da predstavlja koruptivno ravnanje v očeh javnosti izjemno zavržno ravnanje. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev prvega sodišča, da predstavlja načelno mnenje komisije, v katerem je posameznik, katerega ravnanje je opredeljeno kot koruptivno, širše prepoznaven, nedopusten poseg v njegove osebnostne pravice (v njegovo čast in dobro ime). Pritožba ima prav, da so načelna mnenja namenjena preprečevanju korupcije v družbi, vendar pa je komisija zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin dolžna načelno mnenje, ki določeno ravnanje označi za koruptivno, izdati v takšni obliki in vsebini, ki ne omogočata prepoznave „obravnavanega“ posameznika v javnosti. Takšnega standarda načelno mnenje št. 137 ni doseglo, saj je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je javnost v tem mnenju tožnika prepoznala kot posameznika, katerega ravnanje je komisija opredelila kot koruptivno. Pred tem načelnim mnenjem noben drug državni organ ni ugotovil, da bi tožnik kršil dolžno ravnanje v zvezi z delovanjem sklada ... (tudi Računsko sodišče RS ne). Tudi mediji pred tem niso povezovali tožnika z domnevnimi nepravilnostmi v delovanju sklada ..., kot pavšalno zatrjuje pritožba. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča in listin v spisu je razvidno, da je bil tožnik po objavi načelnega mnenja št. 137 v medijih takoj (že naslednji dan) prepoznan kot oseba, katere ravnanje je komisija v tem načelnem mnenju opredelila kot koruptivno.

8Prvo sodišče se je sicer izrazilo nekoliko nerodno, ko omenja izražanje mnenja uradnega organa zunaj njegove pristojnosti (predzadnji stavek v drugem odstavku 5. strani sodbe), vendar je iz konteksta celotne obrazložitve sodbe razvidno, da prvo sodišče pri tem ni mislilo na pristojnost komisije, da izdaja načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije, temveč je želelo poudariti, da komisija ne sme oblikovati načelnega mnenja tako, da je v njem v javnosti prepoznavna oseba, katere ravnanje je označeno kot koruptivno.

9Pritožbene trditve, da tožnik ni dokazal škode ter vzročne zveze med spornim načelnim mnenjem in njegovo škodo, so neobrazložene, zato ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Specifičnost dejavnosti sklada ... komisiji ni preprečevala oblikovanja načelnega mnenja št. 137 na tak način, da bi bila preprečena prepoznava tožnika in omenjenega sklada v javnosti. V obrazložitvi načelnega mnenja št. 137 je komisija izrecno omenjala sklad … in ravnanja njegovih odgovornih oseb (med njimi tudi tedanjega v.d. direktorja sklada), za katera je ugotavljala, da ustrezajo definiciji korupcije po določbah ZPKor, zato je protispisna pritožbena trditev, da načelno mnenje št. 137 ne vsebuje podatkov, po katerih bi javnost lahko v mnenju prepoznala tožnika. Tožnik je bil tedaj tudi v.d. direktorja sklada … , zato je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je javnost prepoznala tožnika kot eno izmed oseb, katerih ravnanje je bilo opredeljeno kot koruptivno. Javnost ima pravico do obveščenosti, vendar je v tej smeri bila pristojnost komisije omejena s tožnikovimi osebnostnimi pravicami ter določbami ZPKor in Poslovnika komisije. Delovanje komisije je moralo biti osredotočeno le na analiziranje določenih ravnanj, za katera je komisije preverjala, ali ustrezajo definiciji korupcije, pri čemer se komisija ni smela ukvarjati s presojo odgovornosti oseb, udeleženih v tistih obravnavanih ravnanjih, za katera ugotavlja, da ustrezajo definiciji korupcije. To je narekovalo abstrakten pristop komisije k izdelavi načelnega mnenja št. 137, tako da bi morala iz njega izvzeti vse podatke, na podlagi katerih je javnost lahko prepoznala tožnika kot osebo, ki naj bi ravnala koruptivno.

10Pritožbene trditve, da je prisojena odškodnina pretirana, niso argumentirane. Pritožbeno sodišče z vidika subjektivnega in objektivnega kriterija odmere odškodnine ugotavlja, da je prisojena odškodnina pravična. Okoliščina, da je bil tožnik javna oseba (v.d. direktorja sklada ...), ne terja znižanja odmerjene odškodnine. V obravnavanem primeru ni šlo za vprašanje dopustnega poročanja ali kritike tožnikovega dela v medijih, ampak za ovrednotenje določenih ravnanj kot koruptivnih s strani komisije kot državnega organa, ki načelnega mnenja št. 137 ne bi smela oblikovati tako, da je z njim omogočila prepoznavo tožnika v javnosti.

11Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z OT, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranega stroškovnika v odgovoru na pritožbo.