UPRS sodba III U 513/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku naložila, da v roku petnajst dni od njene vročitve, odstrani betonsko oviro in štiri železne drogove rdeče in bele barve povezane z verigo ter zabite v asfaltno vozišče javne poti št. 812213. V obrazložitvi navaja, da je predmetna občinska cesta po Odloku o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih poti (Uradne objave, št. 15/09) kategorizirana kot javna pot št. 812213, po kateri je možen promet z vozili. Cesta je v celotni širini asfaltirana in sicer od mejnega zidu na desni strani do zidu tožnikove garaže na levi strani in opremljena s predpisano prometno signalizacijo. Pred postavitvijo ovir je bila široka 3,01 m, zaradi ovir, ki so od tožnike garaže oddaljene 0,55 m, pa je cesta široka samo 2,40 m. Po določbi 1. točke 1. odstavka 14. člena tedaj veljavnega Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06-UPB1 s spremembami, v nadaljevanju ZJC), ki ga je tožena stranka uporabila na podlagi 4. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Piran (Uradne objave, št. 2/04 in 35/07, v nadaljevanju Odlok), je cesta vsaka tako zgrajena ali utrjena površina, da jo kot prometno površino lahko uporabljajo vsi ali določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Na podlagi navedenega in dejanskega stanja, ki ga je inšpektor ugotovil z ogledom, tožena stranka zaključuje, da so betonska ovira in štirje železni drogovi rdeče in bele barve, povezani z verigo in zabiti v asfalt, postavljeni na cesti. Ker Odlok v 4. točki 1. odstavka 43. člena prepoveduje nameščati na cesto kakršnekoli predmete z namenom oviranja ali onemogočanja nemotenega in varnega poteka prometa, je tožena stranka tožniku naložila odstranitev ovir, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, drugostopni organ pa je z odločbo, št. 0611-21/2010 z dne 11. 10. 2010, njegovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da (pri)tožnik smiselno ugovarja, da se ovire nahajajo na njegovi parceli. Iz upravnega spisa sicer ni razvidno, na kateri parceli se ovire dejansko nahajajo, kar pa za predmetni postopek niti ni pomembno, saj javnopravnemu varstvu ni podvržen zgolj tisti del ceste, ki se nahaja na zemljišču v lasti občine, pač pa celotna površina javne ceste, ne glede na to, ali je občina že pridobila lastništvo nad zemljiščem ali ne. Občina kot upravljalec lokalnih cest je dolžna urediti tudi premoženjskopravna vprašanja glede lastništva zemljišč, na katerih se nahajajo ceste, ne more pa zaradi tega, ker se občinska cesta nahaja na zasebnem zemljišču, opustiti inšpekcijskega nadzora in dopustiti, da se promet na občinski cesti ovira. Drugostopni organ še dodaja, da se varstvo nanaša na vse dele javne ceste kot so določeni v 3. členu Odloka, vključno s cestnim svetom (26. točka 1. odstavka 14. člena ZJC).

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato jo izpodbija v upravnem sporu. V tožbi navaja, da sta v zvezi s postavitvijo spornih ovir potekala že dva pravdna postopka pred rednim sodiščem. Nadalje navaja, da je javna pot št. 812213 slepa pot, ki se konča pri njegovi hiši, in obširno opisuje težave, ki jih ima zaradi povečanega prometa do hotela A., ki je v neposredni bližini. Tožena stranka se na 3. člen Odloka sklicuje neutemeljeno, saj je bila hiša zgrajena pred njegovo uveljavitvijo. Garaža je bila grajena tako, da je bila od meje odmaknjena v širini 60-70 cm. Ta pas pa ne more biti del javne poti, zato je betonska ovira postavljena na njegovem zemljišču, količki pa tik ob meji, da je vidno do kje sega javna pot. V kolikor bi držalo stališče tožene stranke, da cesta obsega tudi cestni svet v širini 2 m (26. točka 1. odstavka 14. člena ZJC), bi bilo s tem poseženo v njegovo zasebno zemljišče in zasebna zemljišča večine lastnikov hiš v Občini Piran, v kateri je značilna gradnja tik ob cestah oziroma drugih javnih površinah. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala vse upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku naložila, da iz javne poti št. 812213 odstrani ovire (betonsko oviro in štiri drogove povezane z verigo). Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki jih tožena stranka navaja v njej in iz razlogov, ki jih navaja v drugostopni odločbi, zato se sodišče ob svoji obrazložitvi nanje sklicuje v skladu z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da se predmetne ovire nahajajo na cesti. Po določbi 1. točke 1. odstavka 14. člena ZJC je cesta vsaka tako zgrajena ali utrjena površina, da jo kot prometno površino lahko uporabljajo vsi ali določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Iz fotografij, ki ju je tožena stranka posnela pri ogledu dne 12. 5. 2010, in ki sta v upravnem spisu, namreč izhaja, da so tako betonska ovira kot tudi količki na asfaltnem delu utrjene površine, ki se uporablja kot prometna površina. Tožnik v tožbi priznava, da je namestil ovire in ravnanje utemeljuje z okoliščinami in razlogi, ki so v tem upravnem sporu nepomembni. Med strankama namreč ni sporno, da je cesta, na katero je tožnik namestil ovire, kategorizirana kot javna pot št. 812213, javna pot pa je ena izmed kategorij občinskih cest (14. točka 1. odstavka 14. člena ZJC). Ker je po določbi 4. točke 1. odstavka 43. člena Odloka, na občinski cesti ali njenemu delu prepovedano nameščati kakršnekoli predmete z namenom oviranja ali onemogočanja nemotenega in varnega poteka prometa, je po presoji sodišča tožena stranka ravnala zakonito in v skladu z določbami Odloka, ko je tožniku izrekla ukrep odstranitve ovir na cesti. Sodišče še dodaja, da bi tožnik ugovore v zvezi z lastništvom zemljišča, po katerem naj bi delno potekala sporna cesta, lahko uveljavljal v postopku kategorizacije ceste kot javne poti, nepomembni pa so v tem postopku, ko je bila sporna cesta z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih poti (Uradne objave, št. 15/09) že kategorizirana kot javna pot št. 812213.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek izdaje upravnih aktov obeh stopenj pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna ter na zakonu in Odloku utemeljena, tožbeni ugovori pa pavšalni in neutemeljeni.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, je sodišče v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na nejavni seji.