UPRS sodba III U 16/2011

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Z odločbo navedeno v uvodu sodbe je Agencija Republike Slovenije za okolje A.A. – tožnici, zavrnila izdajo naravovarstvenega soglasja za odstranitev obstoječega in gradnjo novega objekta v B. na zemljišču s parc. št. 931/2 k.o. C. V obrazložitvi navaja, da je v postopku uvedenem na zahtevo tožnice za izdajo naravovarstvenega soglasja za odstranitev in gradnjo novega objekta na zemljišču s parc. št. 931/2 k.o. C., upravni organ ugotovil, da je predviden poseg: v 3. varstvenem območju Triglavskega narodnega parka, za katerega velja Zakon o Triglavskem narodnem parku; na posebnem varstvenem območju Julijske Alpe, določenem z Uredbo o posebnih varstvenih območjih – območjih Natura 2000; na zavarovanem območju Soča – reka, določenem z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju Občine Tolmin, in na ekološko pomembnem območju Julijske Alpe, ki je določeno z Uredbo o ekološko pomembnih območjih. Zato je bil v skladu s 105.a členom Zakona o varstvu narave izveden postopek presoje sprejemljivosti posega v prostor. V zvezi s tem si je pridobil mnenji Zavoda RS za varstvo narave z dne 2.7.2010 in 30.8.2010 in Javnega zavoda Triglavski narodni park kot upravljalca zavarovanega območja z dne 5.8.2010 in 25.8.2010, na katera se je izjasnila tudi tožnica. Na podlagi vse zbrane dokumentacije je ugotovil, da gre v obravnavanem primeru za rušenje objekta zgrajenega leta 1920, namenjenega za bivanje pastirjev, ki so se na tem območju ukvarjali s prirejo drobnice in skladiščenjem sena in za novogradnjo brunarice, stanovanjskega objekta, namenjenega stalnemu bivanju tožnice, ki se ne ukvarja z dejavnostjo znotraj parka. Ob upoštevanju določb 12., 13., 15., 16. in 17. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81 – popr. in 42/86 ter Uradni list RS št. 8/90 in 35/01 – ZTNP), Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin (Uradno glasilo občine Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin – Odlok), upravni organ ugotavlja, da ocena sprejemljivosti posega v naravo, ni ugodna z vidika varstvenih režimov v osrednjem delu Triglavskega narodnega parka (ocena D – bistveni vpliv) in da je poseg v nasprotju z varstvenim režimom (3. točka 13. člena ZTNP). Ker poseg ne ustreza zahtevam s področja varstva narave, zahtevi tožnice za izdajo naravovarstvenega soglasja ni ugodil. V obrazložitvi tožnici tudi pojasnjuje razloge zaradi katerih meni, da je kljub dejstvu, da je del obravnavanega zemljišča pozidan, glede njegove namenske rabe, parcelo obravnavalo kot območje gozdnih zemljišč (potrdilo o namenski rabi z dne 21.72010, lokacijska informacija z dne 9.7.2010). Ker v obravnavanem primeru ne gre za stavbno zemljišče in niti za gradnjo ali rekonstrukcijo objekta za potrebe prebivalcev parka, ki se ukvarjajo z dejavnostjo znotraj parka upravni organ meni, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na Odlok o občinskem prostorskem načrtu OPN Bovec (Uradni list RS, št. 119/08).

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35607-27/2010-2 z dne 30.11.2010, zavrnilo tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo Agencije RS za okolje z dne 12.10.2010.

Tožnica s tožbo izpodbija obe odločbi zaradi nepravilne uporabe zakona, kršitve pravil postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjuje, da upravna organa nista upoštevala bistvenih okoliščin, ki so pomembne za odločitev (nameravana obnova obstoječe brunarice z rušenjem stare in na njenem mestu postavitev enake nove brez spremembe lege, velikosti in njene namembnosti). Zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja sta napačno uporabila materialno pravo. S sklicevanjem na potrdilo o dejanski rabi zemljišča z dne 1.7.2010 toženi stranki očita, da ni upoštevala dejstva, da je obravnavana parcela glede dejanske rabe zemljišča opredeljena v izmeri 264 m2 tudi kot pozidano zemljišče in ne kot gozdno zemljišče. Ker se poseg nanaša na del zemljišča pod stavbo (37 m2) in del kot porušen objekt (12 m2), kar za toženo stranko ni sporno, je predviden poseg opredeljen v skladu z Zakonom o graditvi objektov kot odstranitev objekta in gradnja novega objekta, ki se namembno ne bo v ničemer spremenila. Navaja, da je bil objekt od izgradnje objekta v letu 1920 v uporabi kot stanovanjski objekt oz. namenjen stanovanjsko/bivalni uporabi. Meni, da dejstvo, da objekt že 50 let dejansko ni v uporabi, v ničemer ne spreminja funkcije, ki ji je bil objekt namenjen. To dejstvo bi moralo biti upoštevano tudi pri presoji dopustnosti posega. V nadaljevanju navaja okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da poseg po vsebini predstavlja le vzdrževanje (obstoječega) objekta na obstoječem stavbnem zemljišču. Tožnica je zato prepričana, da predvideni poseg v celoti ohranja namembnost, oblikovanje in vsebino prvotnega objekta in da se bo z njim preprečil nastanek nenadomestljive škode. Zatrjuje, da se po Odloku o občinskem prostorskem načrtu obstoječe objekte lahko ohranja v svoji prvobitnosti: obliki, podobi, vsebini. Ker predviden poseg v celoti ohranja vse tri lastnosti, je skladen z odlokom, kar izhaja tudi iz strokovnega mnenja Zavoda RS za varstvo narave z dne 2.7.2010, ki ga pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala. Ob zatrjevanju, da ima tožnica stalno prebivališče na naslovu ..., to je v obstoječi brunarici, odlok pa dopušča gradnjo in rekonstrukcijo objektov na obstoječih zazidanih stavnih zemljiščih za potrebe prebivalcev znotraj parka, bi tožena stranka morala izdati tožnici soglasje. Ker ne gre za počitniško namembnost, ampak za bivalno to pomeni, da je predviden poseg skladen s predpisi. Take gradnje ne prepoveduje niti Zakon o Triglavskem narodnem parku. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi njene odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tem upravnem sporu v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) lahko odločalo le o zakonitosti odločbe Agencije RS za okolje številka 35620-2018/2010-20 z dne 12.10.2010, s katero je bilo odločeno o tožničini zahtevi in je postala dokončna z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 30.11.2010.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

V obravnavani zadevi ni sporno, da nameravani objekt pomeni poseg v naravo, za katerega je treba izvesti presojo sprejemljivosti.

Odločitev o tem, ali bo upravni organ izdal soglasje oz. ga zavrnil, je odvisna od mnenja zavoda, ki je sestavni del postopka presoje sprejemljivosti po 2. odstavku 105.a člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – ur. preč. bes. - ZON). Sestavni del tega mnenja je ocena o vplivih oziroma posledicah nameravane gradnje objekta na varstvene cilje območij iz 1. odstavka 101. člena ZON in navedba morebitnih omilitvenih ukrepov za izvedbo posega (3. odstavek 105.a člena ZON). Pri izdelavi ocene o vplivih gradnje objekta iz 3. odstavka 105.a člena ZON se smiselno upoštevajo določbe Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (Uradni list RS, št. 130/04, 53/06, 38/10 – Pravilnik), izdanega na podlagi 5. odstavka 33.a člena ZON.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje, v skladu z navedenimi določili ZON in Pravilnika ugotovil, da je nameravani poseg v nasprotju z varstvenim režimom, določenim v 3. točki 13. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list RS, št. 17/81, 18/81 in 42/86 ter Uradni list RS, št. 8/90 in 35/01 – ZTNP) in da je zato nesprejemljiv. Na podlagi ugotovitve, da poseg ne ustreza zahtevam s področja varstva narave, je zato tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnil izdajo naravovarstvenega soglasja. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

Dejstvo, da je bil objekt zgrajen v letu 1920 za bivanje pastirjev, ki so se na tem območju ukvarjali s prirejo drobnice in s skladiščenjem sena, temelji na podatkih, ki jih je tožnica sama v tem postopku posredovala toženi stranki. Na podlagi tega dejstva je Zavod RS za varstvo narave tudi v mnenju z dne 2.7.2010 ocenil, da če nameravani objekt služi kmetijski funkciji, poseg sam nima bistvenega vpliva (ocena C z omilitvenimi pogoji). V mnenju z dne 30.8.2010, pa je predvideno novogradnjo brunarice kot bivalnega prostora, ocenil kot nesprejemljivo.

Z ugovori v upravnem postopku in v tožbi pa tožnica ne navaja dejstev in okoliščin iz katerih bi izhajalo, da bo predvidena novogradnja služila kmetijski dejavnosti in niti dejstev iz katerih bi izhajalo, da je tožnica prebivalka TNP, ki bi se ukvarjala z dejavnostjo znotraj parka. Po Odloku o občinskem prostorskem načrtu OPN Bovec (Uradni list RS, št. 119/08 – Odlok) je namreč gradnja in rekonstrukcija objektov na obstoječih zazidanih stavbnih zemljiščih izjemoma dovoljena le za tiste prebivalce TNP, ki imajo stalno prebivališče v občini Bovec vsaj 5 let pred namero posega v prostor, ki se ukvarjajo z dejavnostjo znotraj parka (6. odstavek 42. člena Odloka). Prav tako pa se tudi namen ZTNP, da se poleg varovanja TNP zagotavljajo tudi pogoji za življenje in delo prebivalcev v njem. Dejstvo, da je parcela predvidene gradnje zazidljiva in da ima tožnica stalno bivališče prijavljeno na objektu, za pravilno uporabo zakona in predpisov na katerih temelji izpodbijana odločitev niso pravno pomembna. Zato tudi tožničini ugovori o nepravilni ugotovitvi dejstev, ki na pravilnost odločitve, ne morejo vplivati, niso utemeljeni.

Ker iz podatkov v spisih izhaja, da je bilo tožnici kot stranki omogočeno sodelovanje v postopku in ji je bila dana tudi možnost, da se o pravno pomembnih dejstvih izhajajočih iz mnenj pristojnega zavoda in upravljalca Triglavskega narodnega parka izjasni, je brez dejanske podlage tudi ugovor bistvene kršitve pravil postopka.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.