UPRS sodba IV U 149/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim prvostopnim sklepom je Davčni urad Celje zavrgel vlogo zavezanca A.A. (tožnika) za odlog plačila globe z obrazložitvijo, da davčni organ ni pristojen za odločitev o vsebini takšnega zahtevka. Davčni organ je na podlagi 202. člena ZP-1 (Zakona o prekrških) pristojen le za izvršitev neplačane globe in stroškov prekrškovnega postopka, ni pa pristojen za odločanje o obročnem plačilu globe in stroškov prekrškovnega postopka. Navedena globa se na podlagi ZP-1 izreče po 17. in 18. členu, ki ureja tudi možnost obročnega plačila globe. ZP-1 pa ne predvideva odpisa izrečenih glob, temveč omogoča le obročno odplačilo, če izrečena globa presega trikratni znesek najnižje globe iz 17. člena tega zakona. Obročno plačilo odobri organ, na podlagi predloga storilca, ki mora predlog podati v roku za plačilo globe. Nadalje navaja še 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem je upravna zadeva odločanje o pravici, pravni koristi ali obveznosti, če to sodi v delovno področje organa, ali če to zahteva javni interes. Navedeno odločitev je potrdila pritožbena odločba z obrazložitvijo, da za odlog plačila globe po Zakona o davčnem postopku ni zakonske podlage za odločanje, zato je bila odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je kontaktiral s policijo in dobil tudi pisni odgovor, da so glede na njegov težak položaj, v katerem se je znašal ne po svoji krivdi, pripravljeni v celoti odpisati dolg oziroma globo. Prejema le 191 EUR mesečno, kar je edini dohodek. Opisuje svoje težko premoženjsko in socialno stanje, s slabimi bivalnimi razmerami in smiselno predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se mu izrečena globa odpiše.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu obeh upravnih aktov in listin v spisu, sodišče v celoti sledi dejanskim in pravnim razlogom navedenim v prvostopni upravni odločbi, zato v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

in glede na to, da sodišče razume slabo socialno in premoženjsko stanje tožnika, ne more sprejeti drugačne odločitve, kot jo je že sprejel prvostopni upravni organ, potrdila pa pritožbena odločba. Dejstvo je namreč, da je tožnik svojo vlogo nepravilno naslovil na Davčni urad Celje, ki pa ni stvarno pristojen za odločanje o zahtevku obročnega plačila globe. Na podlagi 202. člena Zakona o prekrških je davčni organ pristojen le za izvršitev neplačane globe in stroškov prekrškovnega postopka. Zakon o prekrških v 18. členu v drugem odstavku določa, da če izrečena globa presega trikratni znesek najnižje globe iz prejšnjega člena (na posameznika je to od 40 do 5000 EUR), lahko storilec najpozneje do poteka roka za plačilo globe predlaga, da se globa plača v obrokih. To pomeni, da bi moral tožnik zahtevek za obročno plačilo globe (odlog globe) nasloviti na organ, ki je izdal odločbo o plačilu, ne pa na davčni organ, ki po Zakonu o prekrških nima te pristojnosti odločanja.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.