VSRS Sodba VIII Ips 163/2010

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožnik zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule upravičen do enkratne odmene v višini njegove realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (to je 83,60 EUR). Toženi stranki je zato naložilo plačilo navedenega zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2003 dalje. V presežku (za plačilo 48.527,70 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani (zavrnilni) del prvostopenjske sodbe.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ugotovitev pritožbenega sodišča o tem, da ni zatrjeval, da mu je bilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno pridobivanje zaslužka, primerljivega njegovi prejšnji plači, nasprotuje njegovim navedbam in listini v spisu. V zvezi z uporabo materialnega prava zatrjuje, da je treba upoštevati, da mu je tožena stranka namesto osnovne plače izplačevala plačo v skladu s provizijskimi stopnjami. Tožnik se s tem ni strinjal, zato Vrhovnemu sodišču predlaga vpogled v zadevo Pd 290/2004, ki se o tem vprašanju vodi med strankama, in ki je pomembna tudi za odločitev v predmetnem sporu. Določilo četrtega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi je treba razlagati tako, da plačilo nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule predstavlja trajajočo - mesečno obveznost tožene stranke (traja toliko časa, kot traja konkurenčna klavzula), vsakokrat v višini treh provizij. Sodišče bi moralo upoštevati načelo enake vrednosti dajatev in če le-to ni podano, prisoditi tožniku nadomestilo v višini, ki jo določa drugi odstavek 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ta ni utemeljena in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem navaja, da ugotovitev pritožbenega sodišča o tem, da tožnik v smislu 39. člena ZDR ni zatrjeval, da mu je bilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno pridobivanje zaslužka, primerljivega njegovi prejšnji plači, nasprotuje listini v spisu (pisni izjavi V. s.p., iz katere izhaja, da se tožnik pri njem ni mogel zaposliti, ker bi s tem kršil konkurenčno klavzulo). Očitana bistvena kršitev je podana takrat, kadar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti; če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, pa gre za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vprašanje, ali je bilo tožniku zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno pridobivanje primerljivega zaslužka v smislu 39. člena ZDR, ne predstavlja odločilnega dejstva, torej dejstva, ki bi bilo odločilnega pomena za razsojo v tem sporu. Citirano določilo ZDR je namreč pritožbeno sodišče pravilno izključilo kot pravno podlago za odločitev, z razlogom, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena in se je izvajala v času stare delovnopravne zakonodaje (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Sicer res napačen zaključek o tem, da tožnik ni dokazoval onemogočenega pridobivanja primerljivega dohodka, torej predstavlja le dodatno pojasnilo, ki pa ni odločilno in ne vpliva na pravilnost presoje o tem, katero pravno podlago je treba uporabiti.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Predmet spora je višina nadomestila, ki pripada tožniku zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. V četrtem in petem odstavku 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001 sta stranki določili: »V kolikor se tožena stranka ob prekinitvi delovnega razmerja ob vročitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja delavca izrecno pisno ne odpove uveljavljanju konkurenčne klavzule, je dolžna po prenehanju delovnega razmerja delavcu izplačevati odškodnino za zmanjšanje možnosti pridobivanja prihodkov (četrti odstavek). Delavcu pripada zaradi konkurenčne prepovedi (pravilno: klavzule) po prenehanju delovnega razmerja v skladu s četrtim odstavkom tega člena odškodnina v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja; tožena stranka se zavezuje plačati to odškodnino najkasneje v roku 1 meseca po prenehanju delovnega razmerja delavca pri toženi stranki oziroma ob prvem naslednjem izplačilu plač pri toženi stranki; če tožena stranka zamudi s plačilom odškodnine v skladu s predhodnim stavkom, delavec ni prost spoštovanja konkurenčne klavzule, tožena stranka pa je dolžna od 31. dne dalje od dneva prenehanja delovnega razmerja delavcu priznati in izplačati poleg odškodnine tudi zakonite zamudne obresti do dneva plačila odškodnine (peti odstavek).« Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da realizirana provizija tožnika za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja znaša 83,60 EUR, zato mu je prisodilo nadomestilo v navedenem znesku, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10Revizija navaja, da je treba pri ugotavljanju višine nadomestila upoštevati, da je tožena stranka obračunavala tožniku plačo na provizijski način. Vrhovnemu sodišču predlaga vpogled v zadevo Pd 290/2004, ki glede provizijskega načina plače poteka med strankama, in iz katere naj bi med drugim izhajalo, da je bila tožniku za zadnje tri mesece dela obračunana plača, ki je enaka proviziji in znaša 1.596,99 EUR neto mesečno. Revizijski očitek ni podan, saj se nanaša na izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča o obračunu njegove plače, to pa v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

11Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da sta stranki v petem odstavku 7. člena pogodbe o zaposlitvi kot merilo za višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule določili realizirano provizijo tožnika za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. Drugostopenjska ugotovitev, da ta realizirana provizija znaša 83,60 EUR, predstavlja ugotovitev dejanske narave, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) in je zato v reviziji ni dovoljeno izpodbijati. Da bi dokazna ocena o višini realizirane provizije temeljila na bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka (npr. kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP), pa revizija ne uveljavlja.

12Revizija zmotno razlaga določilo četrtega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi in navaja, da beseda »izplačevati« pomeni, da gre za trajajočo - mesečno obveznost (ki traja toliko časa, kolikor traja konkurenčna klavzula), vsakokrat v višini treh provizij. Sodišče druge stopnje je pri razlagi pogodbenih določil četrti in peti odstavek 7. člena pravilno obravnavalo kot celoto, saj oba odstavka urejata konkurenčno klavzulo in nadomestilo za spoštovanje le-te. Glagol v besedni zvezi četrtega odstavka 7. člena: »tožena stranka je dolžna izplačevati odškodnino...,« strogo gramatikalno gledano resda kaže na ponavljajočo se obveznost tožene stranke. Vendar pa je ob hkratnem upoštevanju petega odstavka tega člena, ki podrobneje ureja plačilno obveznost tožene stranke in jo zavezuje k plačilu nadomestila (odškodnine) najkasneje v roku enega meseca po prenehanju delovnega razmerja, pod grožnjo plačila zakonskih zamudnih obresti, če v tem roku obveznosti ne bo plačala, povsem jasno, da gre za enkratno denarno obveznost tožene stranke, ki je izpolnjena s plačilom zneska zadnje tožnikove trimesečne realizirane provizije (83,60 EUR).

13Neutemeljen je revizijski očitek, da bi sodišče moralo upoštevati načelo enake vrednosti dajatev (15. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji oziroma 8. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), in če le-ta ni podana, prisoditi tožniku nadomestilo v višini, ki jo določa drugi odstavek 39. člena ZDR. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik sklenil delovno razmerje in se dogovoril za konkurenčno klavzulo v času veljavnosti stare delovnopravne zakonodaje, ki je veljala tudi še v času, ko je tožena stranka sprejela odločitev o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja, le do samega prenehanja delovnega razmerja je dejansko prišlo dne 3. 1. 2003, ko je že veljal ZDR. Pritožbeno sodišče je zato pravilno presodilo, da predstavljajo pravno podlago za odločitev določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi in ne določila ZDR (1), oziroma da glede izvajanja konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi še v času veljavnosti ZDR/90, in v zvezi s tem glede plačila nadomestila, predstavljajo materialno pravo določila pogodbe o zaposlitvi, s katero je bila konkurenčna klavzula dogovorjena (2). To obenem pomeni, da tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo kršitev 15. člena ZOR, tožnik ne bi bil avtomatično upravičen do nadomestila po 39. členu ZDR (ker ZDR ne predstavlja relevantnega materialnega prava v tem sporu), temveč bi se pravne posledice kršitve tega načela presojale po določilih obligacijskega prava. Sicer pa sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi kršitve načela enake vrednosti dajatev ni ugotovilo. Pojasnilo je, da bi bilo to vprašanje bistvenega pomena za odločitev v sporu, v katerem bi tožena stranka od delavca zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Če bi bila namreč v sporu za plačilo nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi zaradi kršitve načela ekvivalence mogoča ugotovitev ničnosti pogodbenega določila o nadomestilu, bi to pomenilo, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila zavrniti. Delavec tako ne bi bil upravičen niti do plačila v pogodbi (prenizko) določenega nadomestila, in to kljub temu, da je dogovorjeno konkurenčno klavzulo spoštoval. Takšna rešitev pa ne bi bila v skladu z varstvom delavca kot šibkejše pogodbene stranke v delovnem razmerju.

14Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): V sklepu VIII Ips 439/2007 z dne 23. 3. 2009 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da ZDR obstoječih pogodb o zaposlitvi in v njih dogovorjenih konkurenčnih klavzul ni razveljavil. Zato je tudi navedlo, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno presodili, da konkurenčna klavzula iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi nima pravnega učinka zgolj zato, ker v skladu z drugim odstavkom 38. člena ZDR ni izrecno sklenjena le za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivdi tožnika. Enaki razlogi veljajo tudi v tem primeru, saj tudi tožnikova konkurenčne klavzula ni bila vezana na prenehanje delovnega razmerja po njegovi volji ali krivdi oziroma na razloge, ki jih dopušča ZDR v drugem odstavku 38. člena.

Op. št. (2): To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 423/2007 z dne 21. 9. 2009