VSRS Sklep II DoR 159/2011

Predlog se zavrže.

1Tožnik si je kot železniški sprevodnik, zaposlen pri H. d.o.o., 3. 12. 2003 poškodoval desni gleženj, ko je na postajališču M. stopil z vlaka in mu je na neosvetljenem peronu zdrsnilo. Odškodnino uveljavlja od zavarovalnice, s katero ima njegov delodajalec sklenjeno zavarovalno pogodbo.

2Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je kot delavec zavarovanca tožene stranke utrpel 3. 12. 2003.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Presodilo je, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Sprejelo je sicer s strani prvostopenjskega sodišča podano razlago pojma „uporaba vlaka“ iz 21. člena Splošnih pogojev za zavarovanje premoženja javnega podjetja Slovenske železnice d.d. (P-SŽ-95/JP), vendar je presodilo, da je vzročna zveza med uporabo vlaka s sestopanjem z vlaka na peron pretrgana z njegovim nedovoljenim ravnanjem v zvezi s peronom, saj je bila vzrok škodnega dogodka neosvetlitev perona. Stanje perona kot dela železniške postaje pa ne spada v „uporabo vlaka“ in torej odgovornost po zavarovalni pogodbi št. 50027 ni zavarovana pri toženi stranki.

4Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik v predlogu nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da stanje perona ne spada v „uporabo vlaka“, opozarja na oddaljenost stopnice od perona, na neosvetljenost in sploh stanje perona. Vztraja pri krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke ter pri obstoju zavarovalnega kritja po zavarovalni pogodbi, pri čemer se zavzema za ocenitev splošnih zavarovalnih pogojev kot ničnih, ker bi moral biti po zakonu rizik vstopanja in izstopanja iz vlaka zavarovan. Tožnik pa se je poškodoval pri delu oziroma v zvezi z delom. Zatrjuje kršitve pravnih pravil in nezakonitost drugostopenjske sodbe ter trdi, da so kršene določbe 964. in 965. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter določbe 120. in 121. člena OZ. V predlogu tožeča stranka postavlja tri sporna pravna vprašanja:

ali je tožena stranka materialnopravno pasivno legitimirana v predmetnem sporu oziroma ali je podano zavarovalno kritje (gre za vprašanje veljavnosti oziroma razlage splošnih pogojev P-SŽ-95/JP);

kakšno zavarovalno kritje bi moral zavarovanec tožene stranke zagotoviti po Zakonu o železniškem prometu (16. člen ZzelP);

ali je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo.

Pomembnost navedenih spornih pravnih vprašanj tožeča stranka utemeljuje s trditvami, da je rešitev teh vprašanj pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotno uporabo materialnega prava, za zagotovitev enakosti pred zakonom, ker izpodbijana sodba tožnika postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi oškodovanci in za razvoj prava preko sodne prakse. V predlogu trdi, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa do sodne prakse Vrhovnega sodišča ter sodišč prve in druge stopnje ter nadalje, da sodne prakse Vrhovnega sodišča ni.

5Predlog ni popoln.

6Vsebina predloga za dopustitev revizije je predpisana v 367. a in 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predpisani so vsebinski in formalni pogoji za dopustitev revizije. Ti pogoji so strogi, kajti institut dopuščene revizije vzpostavlja revizijo v prvi vrsti kot sredstvo za dosego ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda v celoti, medtem ko individualne interese posameznikov varuje Vrhovno sodišče predvsem posredno, z varstvom javnega interesa. Zato mora predlog za dopustitev revizije v celoti izpolnjevati pogoje iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP.

7Tem formalnim zahtevam tožeča stranka ni zadostila. Res je navedla tri sporna pravna vprašanja in pravna pravila, ki naj bi bila prekršena, ni pa natančno in konkretno navedla okoliščin, ki bi kazale na pomembnost spornih pravnih vprašanj za pravni red v celoti. V predlogu je zgolj prepis generalne klavzule iz prvega odstavka 367. a člena ZPP z dodano neobrazloženo trditvijo o neenakopravnem položaju tožnika v primerjavi z drugimi oškodovanci. Temu pa sledi protislovna trditev, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča in nato dvakrat ponovljena trditev, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kar pa v predlogu ni izkazano s konkretnimi opravilnimi številkami zadev, od katerih naj bi sporna odločitev odstopala. Predlog s takimi pavšalnimi in nasprotujočimi si trditvami ne izpolnjuje strogih zahtev po obveznih sestavinah iz četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP, zato je Vrhovno sodišče nepopoln predlog tožeče stranke na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP zavrglo.