VDSS sodba Psp 375/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2010 in v zvezi z njo odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2010, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek, da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 21. 6. 2010 dalje ter sklenilo, da tožnikovi stroški postopka bremenijo državni proračun.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da tožena stranka očitno priznava tožniku pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, te pravice oz. izplačevanja dodatka pa ne more uveljaviti izključno zato, ker v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča. Strinja se, da je določilo 137. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) jasno in tožnikovi zahtevi na tej podlagi ni mogoče ugoditi, vendar pa je navedena zakonska določba v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, pogodbo o Ustavi za Evropo in prakso Evropskega sodišča. ZPIZ-1 v 4. členu določa, da zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi obveznega pokojninskega zavarovanja. Tožnik je plačeval prispevke za obvezno zavarovanje, na tej podlagi mu je potrebno priznati tudi pravico do dodatka, ne glede na dejstvo, da v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča. Določba je diskriminatorna, ker bi se ta pravica morala priznavati vsem, ki so plačevali prispevke za obvezno zavarovanje. Prosta izbira prostora za bivanje in stanovanje je človekova pravica. Ustavno sodišče je s sodbo Up 336/98 odločilo, da ni dovoljena diskriminacija na podlagi stalnega prebivališča. Evropska konvencija o človekovih pravicah v 8. členu določa, da ima vsakdo pravico do svojega doma ter pravico do prehoda državne meje ali se izseliti v tujino. Diskriminacija na podlagi izbire prebivališča ali dejstva odhoda v tujino je skladno s protokolom 12 h konvenciji prepovedana. Evropsko sodišče za človekove pravice je v več odločbah odločilo, da je pravica do svobodne izbire stalnega prebivališča človekova pravica. Že na podlagi navedenega bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi ali pa sprožiti ustrezen predhodni postopek. Določilo 137. člena je v nasprotju z 81. členom Pogodbe o ustavi za Evropo, v primeru, da bi se tožnik preselil v državo članico Evropske unije se navedenega določila ne bi dalo uporabljati. Tožnik tudi predlaga, da sodišče druge stopnje prekine postopek in pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije predlaga oceno ustavnosti določbe navedenega člena ZPIZ-1. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik soglaša, da ZPIZ-1 v poglavju o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo med upravičence te pravice po 137. členu uvršča uživalce starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Nesporno tožnik, ki ni slovenski državljan, prebiva v Bosni in Hercegovini, kar pomeni, da v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča in tega tudi ne zatrjuje. Tudi, če bi bila tožniku že priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, se mu glede na določbo 186. člena ZPIZ-1 ta dajatev ne bi izplačevala v času, ko tožnik stalno prebiva v tujini, ne glede na to, ali bi imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje.

Med strankama ni sporno, da je tožnik na podlagi ugotovitve pravne prednice tožene stranke Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji št. ... z dne 10. 6. 1985 od 9. 4. 1985 dalje uživalec invalidske pokojnine. Kot uživalec pokojnine s stalnim prebivališčem v tujini ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Pravico do socialne varnosti zagotavlja državljanom Ustava Republike Slovenije v 50. členu. To pravico imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, izrecno je kot ustavna pravica določena le pravica do pokojnine. Državi oz. njenim organom je poverjeno, da urejajo obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbijo za njihovo delovanje. V zvezi s trditvami, da je ureditev diskriminatorna do zavarovancev, ki so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobili z zavarovanjem pri toženi stranki oz. njenih pravnih prednikih, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila določba tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1, po kateri se dodatek za pomoč in postrežbo ne izplačuje v času, ko upravičenec stalno prebiva v tujini, že predmet presoje Ustavnega sodišča. S sklepom opr. št. U-I-91/05-6 z dne 7. 6. 2007 je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 137. člena in tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1. Zavzelo je stališče, da osebe, pri katerih je nastopilo določeno zdravstveno stanje, s tem povezane prejemke lahko uveljavljajo po predpisih države, v kateri imajo stalno prebivališče, zato je imel zakonodajalec razumen razlog za omejitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na zavarovance s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Namen dodatka za pomoč in postrežbo je zagotoviti posebno varstvo za dolgotrajno oskrbo upokojencem, ki stalno prebivajo v Republiki Sloveniji, kar pomeni tudi tujim državljanom, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Iz navedene ustavne odločbe tudi izhaja, da so neutemeljene tožnikove trditve, da takšna ureditev pomeni kršitev človekovih pravic in neutemeljeno diskriminacijo. Navedbe, da bi bilo tožniku pravico potrebno priznati in dajatev izplačati, če bi prebival v državi, članici Evropske unije, so hipotetične, saj nesporno Bosna in Hercegovina ni članica te skupnosti.

Izplačila iz javnih sredstev država lahko omeji le na svoje območje. Za morebitna izplačila v druge države se države dogovarjajo z dvostranskimi ali večstranskimi pogodbami. Dne 1. julija 2008 je začel veljati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Zakon o ratifikaciji Sporazuma je objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 10/2008, Ur. l. RS, št. 37/2008). Po navedenem sporazumu se dodatek za pomoč in postrežbo izplačuje le, če ima upravičenec stalno prebivališče na ozemlju pogodbenice, po pravnih predpisih katere je bil pridobljen, v obravnavanem primeru v Republiki Sloveniji (5. člen). Ustavno sodišče je zgoraj navedeno stališče utemeljilo, da države štejejo, da dodatek za pomoč in postrežbo sega na tisto raven posameznikove socialne varnosti, ki je izven njihovega državnega območja ni treba zagotavljati. Za to dajatev je značilno, da ni nujno predmet ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč jo lahko omogočajo in urejajo tudi predpisi z drugih področij socialnega varstva.

Izhajajoč iz ustavne ureditve in skladno z ureditvijo v meddržavnem sporazumu in v zakonu, ki je že bila predmet ustavne presoje, sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pravilno zavrnila.

Sodišče druge stopnje je neutemeljeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi 165. v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnik pritožbene stroške nosi sam.