VSL sodba I Cp 1753/2011

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ustavi postopek glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.216,32 EUR od 07. 02. 2003 do 11. 06. 2003 in se v tem obsegu razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2003/09047 z dne 23. 06. 2003 v 1. točki izreka (1. točka izreka); da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 5.216,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 06. 2003 dalje do plačila in v celoti v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov (2. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 38,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2Zoper sodbo, in sicer zoper odločitvi v 2. in 3. točki izreka, se je toženka pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sicer prosila za kredit, ki pa ga ni prejela. Vtoževani znesek ji je nerazumljiv, podala je „ugovor na izpolnitev obligacije s strani tožeče stranke“, na strani toženke zato ni obveznosti plačila. Kolikor ji je poznano, je neporavnane obveznosti pri tožeči stranki imel njen bivši zakonec R. D., s katerim pa ne živita skupaj več kot 10 let. Nikoli ni bila opominjana, da naj bi imela dolg. Tožeča stranka ni predložila dokaza, da je karkoli izpolnila v korist toženke preko zneska odobrenega limita 200.000,00 SIT. Odločba je nezakonita, saj nudi tožeči stranki sodno varstvo zgolj na podlagi kartice prometa, ki si jo je sama in enostransko natisnila. Sodišče prve stopnje izhaja iz dejstva, da je vse, kar navede banka, resnica, ki je ni potrebno posebej dokazovati. Preko terminala ni mogoče plačevati v breme računa, če na računu ni kritja. Na ta ugovor tožeča stranka ni odgovorila. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je karkoli plačala Eurocard-u ali Visi. Predložiti bi morala tudi dokaz, da je s temi karticami razpolagala prav toženka, tudi ni dokazano, da naj bi obstajali trajni nalogi za plačevanje izdajateljem kartic. Če bi tožeča stranka predložila dokazilo o tem, da sta kartici bili uporabljeni, bi morala predložiti tudi podpis uporabnika in bi se tako izkazalo, da toženka s temi karticami ni ničesar plačevala. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo izključno na pogodbo o vodenju tekočega računa, obveznost na tekočem računu sploh ni predmet postopka. Knjigovodsko stanje na tekočem računu ni dokaz o izpolnitvi, prav tako ne „partija knjigovodske kartice“, s partijami se ne dokazuje plačilo denarja. Bistvena kršitev določb postopka je podana zaradi dejstva, da o vseh ugovorih toženke izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče navaja, da je tožeča stranka lahko izvrševala izplačila s tekočega računa, ne vsebuje pa navedbe in ne citira nobenega dokaza o tem, da bi tožeča stranka na račun toženke komurkoli karkoli plačala. Pravdni postopek ni računovodstvo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno uporabilo (tudi) določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060. in 1062. členom Obligacijskega zakonika – OZ o bančnem tekočem računu (1052. do 1060. člen ZOR). Terjatev tožeče stranke do toženke namreč izhaja iz naslova negativnega nedovoljenega stanja na tekočem računu toženke. Dokazno breme glede obstoja in višine dolga, je bilo na tožeči stranki. Ta je svojemu bremenu zadostila s predložitvijo knjigovodske kartice tekočega računa (priloga A8). Knjigovodske kartice predstavljajo evidenco poslovnih dogodkov, vodene so v skladu s knjigovodskimi standardi in predstavljajo ustrezen dokaz za obstoj in višino dolga. Točnost vpisov je mogoče izpodbijati. Na toženki je bilo, da poda konkretne navedbe, s katerimi bi izpodbijala izračun tožeče stranke ter predlaga ustrezne dokaze. Trditve toženke pa so bile povsem pavšalne, predlagala pa tudi ni ustreznih dokazov, le svoje zaslišanje, pri čemer se glavne obravnave dne 14. 02. 2011 ni udeležila.

6Pretežni del dolga izhaja iz poslovanja s kreditnima karticama Visa in Eurocard (knjigovodska kartica tekočega računa, priloga A8). Da je tožeča stranka izvrševala plačila s toženkinega tekočega računa iz tega naslova brez pravne podlage (naloga toženke), toženka ni z ničemer izkazala. Pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje o neupoštevnosti ugovora, da je bil uporabnik kartic njen (razvezani) mož (zadnji odstavek stran 4 in prvi odstavek stran 5 sodbe). Tudi trditev, da o dolgu in višini tega ni bila obveščena, niti ne opominjana k plačilu, ne drži (priloge A9 do A12). Končno pa je bila toženka tudi redno mesečno obveščena kakšno je stanje na njenem računu (neprerekane trditve tožeče stranke, točka I vloge z dne 14. 10. 2010).

7Upoštevaje, da je pravilna tudi razlaga sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka pravico, ne pa tudi dolžnost zavrniti plačilo ali prenehati izvajati pooblastila imetnika tekočega računa, da banka v breme njegovega računa poravna njegove mesečne obveznosti, če na tekočem računu ni ustreznega kritja (18. in 23. člen Splošnih pogojev za poslovanje s tekočimi računi, priloga A5), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (kolikor ni bil umaknjen), pravilna in zakonita (Splošni pogoji za poslovanje s tekočimi računi; določbe 1052. do 1060. člena ZOR).

8Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu (v 2. in 3. točki izreka) potrdilo.