1052. člen ZOR

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da banka toži toženca zaradi neporavnanega limita na tekočem računu po določbi ZOR, člen 1052. Gre za posebno pravno podlago, zato je neutemeljena trditev pritožbe, vendar se sodišče ni opredelilo, ali je šlo za stanje na tekočem računu ali kreditno pogodbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec kršil določbe Pogodbe o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja ter Pogodbe o vodenju transakcijskega računa (saj je plačilne storitve opravljal izven okvira odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na računu), zato je tožeča stranka upravičeno odstopila od omenjene pogodbe in celotno terjatev uveljavljala pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožeča stranka s predloženimi listinami (izpis prometa po kartičnem računu in izpis iz uradne knjige) dokazala obstoj in višino vtoževane terjatve. Toženec ni podal nobenih ugovorov v smeri pomanjkljivosti in nedoslednosti teh listin, zgolj s pavšalnim zanikanjem svoje obveznosti pa njihove verodostojnosti ne more omajati. Dejstvo, da sta bili listini sestavljeni enostransko s strani tožeče stranke, samo po sebi tem listinam ne odreka dokazne vrednosti. Dokazi, na katere se sklicuje pritožba (t.i. slipi), pa bi bili potrebni šele v primeru, če bi toženec konkretizirano navedel, katerih obveznosti, razvidnih iz kartice prometa, ne priznava.

Banka ima pravico, ne pa tudi dolžnost, zavrniti plačilo ali prenehati izvajati pooblastila imetnika tekočega računa, da v breme njegovega računa poravna njegove mesečne obveznosti, če na tekočem računu ni ustreznega kritja.

Sklep o nedopustitvi ali dopustitvi stranske intervencije nima narave sklepa o končanem postopku. Z njim se odloči le, ali je lahko v pravdi udeležena oseba, ki naj bi bila po prepričanju predlagatelja upravičena do položaja stranskega intervenienta. Toženec je malomarno in neskrbno ravnal tako pri hrambi kartice kar v predalu avtomobila kot pri opustitvi prijave o izgubi oziroma kraji kartice ter opustitvi reklamacije izpiskov o porabljenih zneskih z LB Eurocard kartico. Za odločitev o teku zamudnih obresti je pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če se to zgodi pred uveljavitvijo OZ-A, mora sodišče prve stopnje prepoved upoštevati, če vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da bi toženka morala - če je menila, da je tožeča stranka v letu 1989 kršila pogodbo, takoj uresničiti pravico odstopa od pogodbe. Tega pa ni storila, ampak je šele po več kot letu dni, potem ko je bil - z za toženko prejetimi zneski na tekočem računu - negativni saldo iz leta 1989 že pokrit, zavestno prekoračila dovoljeno negativno stanje. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da negativno stanje iz leta 1991 ni v vzročni zvezi z negativnim stanjem iz leta 1989 in da se zato s tem ugovorom toženka ne more razbremeniti odgovornosti za kršitev pogodbe.

Po izpolnitvi nakazila nakazanec ne sme upoštevati nakazovalčevega preklica pooblastila in te izpolnitve ne sme preklicati. V nasprotnem je odškodninsko odgovoren. Tako po splošni določbi 318. člena ZOR, kot po določbah istega zakona o bančnem denarnem depozitu ali bančnem tekočem računu, ko banka s pogodbo pridobi pooblastilo za sprejemanje plačil v imenu in za račun imetnika računa, učinkuje prispetje denarnega nakazila k banki kot izpolnitev v korist imetnika računa.

Res je sicer, da je v obrazložitvi prvostopenjske sodbe v zvezi s temeljem zahtevka tožeče stranke pogodbeni podlagi za nastanek toženčeve obveznosti brez potrebe dodana še nepogodbena podlaga (o njegovi neupravičeni obogatitvi), vendar nima to nikakršnega vpliva na pravilnost odločitve, saj je bila sankcija za nespoštovanje med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa z dne 18.5.1993 v njej vnaprej predvidena in sporazumno določena, saj je toženec s podpisom pogodbe nanjo pristal. V skladu s to pogodbo pa je tudi odločitev o nastanku in o obsegu toženčeve obveznosti do tožeče stranke.

Tožnica kot trasat ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR), saj jo je toženka, ki je bila njen remintent, takoj po dogodku o kraji čekovnih blanketov obvestila, le ta pa je te ukradene čeke vnovčila, čeprav je vedela, da so bili čeki zlorabljeni. Delno pa je za škodo, ki izvira iz predrugačenega ali nepristnega čeka, odgovorna tudi imetnica tekočega računa, saj bi morala kot tožnicina pogodbenica prav tako ravnati kot dober gospodar (prvi odstavek 18. člena ZOR), sem pa spada tudi skrbno varovanje čekovnih blanketov. Puščanje le teh skupaj s čekovno kartico v torbici brez nadzora na javnem mestu, to je v Univerzitetni knjižnici v Mariboru, ne sodi v pravni standard skrbnosti dobrega gospodarja.

1. Če je imetnica tekočega računa preklic odjave čekov podpisala po pomoti (želeč le odjaviti čeke), ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, in mora nositi posledice takšnega ravnanja. Od banke oz. njenih uslužbencev, čeprav morajo ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ni mogoče pričakovati, da se bodo seznanjali z razlogi za preklic prijave čekov in preverjali, ali izpolnjeni obrazec ustreza volji imetnika tekočega računa. 2. S tem ko je toženka izdala ček, v katerem je pustila rubriko, v katero bi morala zapisati remitenta, neizpolnjeno, je pristala na to, da bo oseba, ki ji je ček izročila, le-tega prenesla nekomu tretjemu. V skladu z določbo tretjega odstavka 5. člena ZČ velja ček brez navedbe osebe, kateri naj se plača (remitenta), za ček na prinosnika. 3. Glede na določbo 1. odstavka 14. člena ZST oprostitev plačila sodnih taks po nastanku taksne obveznosti (oz. za nazaj) ni možna. Če toženka dejansko ni vedela, da vložitev pritožbe zoper sodbo, povzroči nastanek taksne obveznosti, takšne nevednosti ni mogoče razlagati v njeno korist, saj se šteje, da vsi subjekti poznajo pravna pravila. Kakor hitro bi namreč dopustili, da se vsak uspešno sklicuje na nepoznavanje

Med strankama sklenjena pogodba o bančnem tekočem računu je bila razdrta. V primeru razdrtja pogodbe ima vsaka stranka pravico po določilu drugega odstavka 132. člena ZOR do vrnitve tistega, kar je dala, po določilu četrtega odstavka istega člena pa vsaka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je imela medtem od dolgovane dajatve. To, kar tožnica iztožuje v tem primeru, pa je posledica tožničinega izpolnjevanja s tožencem dogovorjene pogodbe o bančnem tekočem računu. Tožničin zahtevek, ki po višini ni bil sporen, ima tako pravno podlago prav v navedenih zakonitih določilih 132. člena ZOR (in ne v določbah o odškodnini po 262. in naslednjih členih ZOR).

Ker je toženka s svojega tekočega računa, ki ga je ustanovila s pogodbo o bančnem tekočem računu, dvigovala denarna sredsva, ne da bi za to imela kritje, je dolžna toženi stranki plačati s tem nastali negativni saldo.

Toženec, ki je kot trasant naklepno izdajal nekrite čeke, je banki kot trasatu, ki ji je naročil izkup oziroma izplačilo teh čekov tretjim osebam, za škodo objektivno odgovoren. Ob svojem (tudi krivdnem) ravnanju se ne more sklicevati na sokrivdo tožeče stranke, saj bi se svoje odgovornosti iz 760. člena ZOR (delno) oprostil le z zatrjevanjem in dokazovanjem okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe s tožečo stranko, ki jih ne bi mogel predvideti, preprečiti ali odpraviti.

Pravilna je porazdelitev krivde med imetnikom tekočega računa in organizacijo, ki je vnovčila nepristne čeke, v sorazmerju 50:50.

Ker se je tožena stranka zavezala nasproti banki kot fizična oseba, ne more uveljavljati ugovora, da je pogodba o ustanovitvi tekočega računa bila v korist kluba, katere direktor je bil toženec.

Škodo, ki izvira iz izkupa predrugačenega ali nepristnega čeka, trpi neresnični trasant nepristnega čeka le tedaj, če je bil kriv za izdajo nepristnega čeka (9. tč. 23. čl. Zakona o čeku). Imetnik tekočega računa, ki je imel pri sebi vseh 20 čekov, čekovne blankete pa je skupaj s čekovno kartico pustil v avtomobilu na nezavarovanem parkirišču, je delno kriv in zato soodgovoren za škodo, ko je prišlo do tatvine čekov. Delno pa je za škodo odgovorna tudi banka, ki je bila o tatvini pravočasno obveščena in bi morala notranjo organizacijo dela prilagoditi tako, da bi morebitne zlorabe čekov preprečila. Taka njena dolžnost izvira tudi iz določb ZOR (1. odst. 1057. čl. v zv. s 1. odst. 751. čl., 2. odst. 262. čl., 263. čl. in 2. odst. 18. čl. ZOR).