VSL sodba II Cp 2374/2011

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi glasi:
„3. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:
„Tožena stranka je dolžna drugotožeči stranki v roku 15 dni plačati 3.455,18 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 08. 2002 dalje do plačila.“
4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 1.111,33 EUR stroškov postopka, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti odmerjenih stroškov postopka.“

II. Drugotožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 195,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka prvotožeči stranki plačati 197,90 EUR odškodnine, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 05. 01. 2003 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek prvotožeče stranke pa zavrnilo (1. in 2. točka izreka prvostopenjske sodbe). V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tudi 3.455,18 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 08. 2002 dalje do plačila drugotožeči stranki. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je v višini 2.512,68 EUR dolžna tožeči stranki povrniti tožena stranka (4. točka izreka prvostopenjske sodbe).

2Pritožuje se tožena stranka, in sicer zoper 3. in 4. točko izreka zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Materialnopravno je napačen zaključek, da plačilo 3.455,18 EUR L. J. predstavlja materialno škodo drugotožeče stranke, ki je pravna oseba in je morala za delo, ki je bilo opravljeno za njo, plačati. Če prva tožnica ne bi bila poškodovana in bi lahko delo opravila, bi drugotožeča stranka to plačala prvi tožnici. Torej škodo drugotožeči stranki lahko predstavlja le razlika med izplačilom L. J. in bruto plačo, ki bi jo v vmesnem času prejemala prva tožnica. Drugotožeča stranka te razlike kljub ugovoru ni dokazala, zato je potrebno njen tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče je zmotno uporabilo določila 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Razen tega pa drugotožeča stranka glede na sodno prakso kot posredni oškodovanec ne more uveljavljati povračila materialne škode od tožene stranke (zavarovalnice povzročitelja), kar izhaja npr. iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 127/2002 in Višjega sodišča v Kopru Cpg 129/2008.

3Ker je napačno odločeno o glavni stvari, je nepravilna tudi stroškovna odločitev, saj je uspeh obeh tožnic v pravdi manjši.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Meni, da povračilo materialne škode drugotožeči stranki temelji na osnovnih načelih odškodninskega prava: povzročitelj je dolžan oškodovancu povrniti vso nastalo škodo. Ker je drugotožeča stranka v obdobju, ko prva tožnica ni bila zmožna za delo, morala najeti zunanji računovodski servis in to plačati, ji je nastala škoda, ki je v adekvatni vzročnosti s škodnim dogodkom. Legitimacija oškodovanca pa se presoja na podlagi obstoječe vzročne zveze med škodnim dogodkom in utrpelo škodo.

5Pritožba je utemeljena.

6Drugotožeča stranka vtožuje povračilo škode, ki ji je nastala, ker pri njej zaposlena prva tožnica zaradi posledic prometne nesreče, katero je zakrivil zavarovanec tožene stranke, določeno obdobje ni bila sposobna za delo, zato je drugotožeča stranka sklenila pogodbo za opravljanje del, ki jih opravlja prva tožnica z računovodskim servisom. To, kar je na podlagi pogodbe plačala, vtožuje kot materialno škodo.

7Čeprav obstoji vzročna zveza med obravnavanim škodnim dogodkom ter prikrajšanjem premoženja drugotožeče stranke, pa ob pravilni uporabi materialnega prava njen zahtevek za povračilo te škode ni utemeljen. Drugotožeča stranka je namreč posredni oškodovanec, saj v škodnem dogodku neposredno ni bila udeležena, ji je pa zaradi poškodovanja prve tožnice (neposredna oškodovanka) dejansko lahko nastala škoda. Vendar posredni oškodovanci v našem pravu praviloma nimajo pravice uveljavljati odškodninskih zahtevkov proti odgovorni osebi in zato tudi ne direktne tožbe proti zavarovalnici odgovorne osebe (965. člen OZ). Posredni oškodovanci imajo aktivno legitimacijo le takrat, kadar jim to pravico pravo posebej prizna. Delodajalcu, ki zaradi poškodbe zaposlenega plača nekoga, da opravi delo, ki bi ga sicer opravil zaposleni, pa naše pravo ne priznava pravice uveljavljati odškodninske zahtevke proti odgovorni osebi oziroma njegovi zavarovalnici. Ugovor aktivne legitimacije je torej utemeljen.

8Ker iz izpodbijane sodbe izhajajo vsa za materialnopravno pravilno odločitev relevantna dejstva, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek drugotožeče stranke za povračilo materialne škode. Na ostale pritožbene navedbe pa glede na tako odločitev ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

9Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo drugostopenjsko sodišče odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi odločitve je uspeh tožeče stranke v tem postopku le še približno 4 %, uspeh tožene stranke pa 96 %. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju navedenega procenta uspeha pravdnih strank v postopku ter odmere pravdnih stroškov prvostopenjskega sodišča, katere pravdni stranki ne izpodbijata, izračunalo, da znašajo priznani stroški tožeče stranke 160,20 EUR (4 % od 4.004,91 EUR), prvostopenjski pravdni stroški tožene stranke pa 1.271,53 EUR (96 % od na prvi stopnji odmerjenih 1.324,51 EUR). Torej je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.111,33 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

10Ker je s pritožbo uspela, je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve priglašenih (163. člen ZPP) pritožbenih stroškov, in sicer je to znesek sodne takse, ki jo je plačala tožena stranka za pritožbo.