VSL sodba II Cp 932/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna izstaviti zemljiškoknjižnim predpisom ustrezno listino, na podlagi katere bo mogoče na nepremičninah parc. št. 488/1, 488/2, 488/3, 488/4, 488/5 in 488/6, vse vlož. št. 180 k.o. H. M. ter parceli št. 489/11, vlož. št. 263 k.o. H. M. vknjižiti lastninsko pravico na tožnika do celote. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna naštete nepremičnine izročiti tožniki v neposredno posest, dolžna pa je plačati tudi pravdne stroške v višini 1.756,16 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v postopek ponovnega odločanja sodišču prve stopnje. V pritožbi opozarja, da je pravni posel med strankama dvostranska obveznostna pogodba, zato bi tožeča stranka lahko utemeljeno uveljavljala izpolnitev takšne kupoprodajne pogodbe zgolj z zahtevkom, ki bi vseboval tudi istočasen zahtevek o plačilu kupnine v višini 5.000,00 €. Tožbeni zahtevek ni pravilno postavljen. Tožeča stranka toženi še ni poravnala kupnine, zato njena obveznost ni izpolnjena. Tožena stranka je podala ugovor neizpolnjene pogodbe. Tožeča stranka tudi ne razpolaga oziroma ni razpolagala z denarnimi sredstvi v višini 5.000,00 €, da bi lahko sploh plačala kupnino. Napačen je zaključek sodišča, da obveznost tožeče stranke še ni zapadla v plačilo. Ker je tožbeni zahtevek pomanjkljiv in vsebinsko neustrezen, ne more tožeča stranka pridobiti izpolnitve obveznosti s strani tožene stranke. Tožeča stranka nima pravnega interesa, da uveljavlja sodno varstvo s tako enostransko obveznostno oblikovanim tožbenim zahtevkom glede na dvostransko obveznostno naravo zadevnega posla. Sodišče bi moralo zato zahtevek v celoti zavrniti. Ker pogodbe tudi ni več primerno izpolniti, je pogodba prenehala veljati. Prav tako je prenehala veljati, ker nobena od strank ni izpolnila svoje obveznosti. Tožena stranka pa je tožečo tudi obvestila, da odstopa od zadevne kupoprodajne pogodbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je slednje povzelo na 6. in 7. strani izpodbijane sodbe, med drugim izhaja, da sta pravdni stranki dne 21.4.2008 sklenili kupoprodajno pogodbo za nakup kmetijskih zemljišč, ki so predmet tega postopka. Pogodba je bila sklenjena v skladu s takrat veljavnimi določili Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in odobrena s strani Upravne enote Gornja Radgona. Po določilu 2. člena pogodbe se je kupec, sedaj tožnik, zavezal prodajalcu plačati kupnino po overovitvi podpisa pri notarju, iz 5. člena pogodbe pa še izhaja, da stroški davka na promet z nepremičninami bremenijo prodajalca. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bil toženec kot prodajalec tisti, ki je povzročil, da do realizacije pogodbe ni prišlo, ker je odklanjal plačilo davka in overovitev podpisa pri notarju, takšnega dokaznega zaključka pa pritožba ne izpodbija. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ne more sklicevati na ugovor neizpolnjene pogodbe (exceptio non adimplenti contractus) iz 2. odstavka 102. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj je bilo med strankama dogovorjeno, da mora prodajalec najprej overiti podpis pri notarju, te svoje obveznosti pa sam prostovoljno ni izpolnil. Določeno je bilo torej časovno zaporedje dogodkov, ki je predvidevalo najprej plačilo davka na promet z nepremičninami, nato overovitev podpisa prodajalca pri notarju ter šele nato plačilo kupnine. Notar je dolžan v skladu s 3. odstavkom 37. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) namreč v overovitvenem potrdilu navesti številko transakcije vpogleda v evidenco plačila davka, tako da je ta pogoj za opravljeno overovitev podpisa. Pritožbene navedbe, da svoje obveznosti ni izpolnila tožeča stranka, zato je ni dolžan niti toženec, so tako neutemeljene in tožena stranka s takšnim ugovorom ne more uspeti.

5Sicer pa tudi ob široki razlagi 2. odstavka 2. člena pogodbe, ki bi stavek „kupec se zaveže prodajalcu plačati kupnino v celoti takoj po overitvi podpisa pri notarju“ razlagala kot dolžnost hkratnega plačila kupnine ob overovitvi podpisa pri notarju, česar sicer tožena stranka izrecno ni zatrjevala, tožbeni zahtevek tožeče stranke ne bi bil pomanjkljiv ali nesklepčen. Sodišče bi ga lahko glede na ugovor sočasne izpolnitve obveznosti le delno zavrnilo tako, da bi določilo hkratno izpolnitev obveznosti tudi nasprotne stranke. Za takšno odločitev pa bi moral biti ugovor neizpolnjene pogodbe dovolj določno opredeljen. V danem primeru, ko je tožena stranka hkrati zatrjevala, da je od pogodbe odstopila, da dogovorjena kupnina ni znašala 5.000,00 €, temveč 15.000,00 €, ko je predlagala cenitev nepremičnine, uveljavljala ničnost pogodbe, dodala pa tudi, da obveznosti ni dolžna izpolniti pred izpolnitvijo nasprotne stranke, ob tem pa ni navedla kolikšna (očitno po višini sporna) je ta obveznost, sodišče njenega ugovora ni bilo dolžno obravnavati. Ta namreč za obravnavo ni bil dovolj preciziran, trditveno breme pri postavitvi ugovora pa je nedvomno na strani tožene stranke.

6Pritožbena navedba, da tožeča stranka ne razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 5.000,00 € ostaja na ravni pavšalnih zatrjevanj ter je popolnoma neizkazana, enako pa velja tudi za navedbo o nemožnosti izpolnitve pogodbe. Prav tako pa tudi ne drži pritožbena trditev o dolžnosti deponiranja denarnih sredstev ob vložitvi tožbe, saj takšne obveznosti zakon ne predvideva.

7Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).