VSL sodba I Cp 1165/2011

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 3.704,95 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2008 do plačila, ter za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 7.265,33 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pasivno legitimirana. Ne strinja pa se z razlago 3. točke pogodbe v obliki notarskega zapisa z dne 9.5.2005, kot jo podaja sodišče, in sicer, da je bila tožena stranka dolžna odstopiti posel zgolj za leto 2005, ne pa tudi za leto 2006 in 2007. Kaj takega ne izhaja niti iz samega teksta niti iz namena pogodbe. Če bi stranki tako hoteli, bi to v pogodbi zapisali. Poleg tega pa zakoniti zastopnik tožene stranke v elektronskem sporočilu z dne 17.3.2006 tožeči stranki za odstop od 3. člena pogodbe ne bi garantiral 10% vrednosti od realiziranega posla, če bi njena obveznost veljala le za leto 2005. Namen pogodbenikov tudi ni bil v tem, da tožeča stranka neposredno vstopi v pogodbeno razmerje z družbo S., saj slednja ni bila stranka pogodbe. V zvezi s tem sodišče napačno uporablja institut prenosa pogodbe (122. Člen Obligacijskega zakonika, OZ), saj ni bilo soglasja družbe S.. Tožena stranka je v letu 2005 izpolnila svojo obveznost, tako da je tožniku omogočila opravljanje 1/3 pogodbenih obveznosti iz Pogodbe 05 – PR/2004. Modalitete izpolnitve v smislu, kdo je plačeval tožniku za delo oziroma preko katere družbe je tožnik opravljal delo, niso bistvene. Po stališču pritožbe je nesmiselna argumentacija sodišča, da se obseg dela tožene stranke v letu 2006 in 2007 ni povečal. Listini B4 in B5, na kateri se je oprlo, nista podpisani in se tudi ne ve, na katero obdobje se nanašata, na katero delo in za katerega naročnika gre. To bi bilo mogoče ugotoviti s predložitvijo aneksov, ki jih je tožena stranka sklenila k Pogodbi 05 – P/2004 in z izvedencem finančne stroke, kar je tožeča stranka vse predlagala. Sodišče zmotno razlaga tudi dogovor z dne 17.2.2006, po katerem naj bi se tožeča stranka zavezala družbi S., da na projektu A. ne bo izvajala nobenih aktivnosti brez njenega izrecnega dovoljenja oziroma zahteve. Pritožba pojasnjuje, da je šlo le za dogovor, da tožeča stranka (in njena družba P. d.o.o.) ne bo samostojno nastopala na projektu A. v razmerju do Ministrstva za finance. Tožeča stranka in družba P. bi namreč lahko nastopala kot konkurent družbe S. na javnem razpisu. Sodišče je te trditve v celoti spregledalo, ravno tako kot sporočilo S. z dne 3.2.2006 (priloga A12), zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Dogovor tožeče stranke z S. d.o.o. z dne 17.2.2006 po stališču pritožbe v ničemer ne posega v določbo 3. člena pogodbe z dne 9.5.2005, saj je bil sklenjen med drugima strankama, ne predstavlja pa niti odpovedi pogodbe z dne 9.5.2005. Za ta dogovor pa je tožena stranka tudi sicer zvedela šele tekom tega postopka, kar pa pomeni, da ni vedela, da tožnik potrebuje soglasje S.. Tožena stranka je bila namreč dolžna angažirati tožnika kot svojega podizvajalca in mu omogočiti opravljanje del, ki jih toženi stranki naroči S.. Sodišče je nasedlo natolcevanju tožene stranke, da je bilo zaradi ravnanja tožeče stranke ogrožen njen projekt, pri čemer ne pojasni niti, kakšno naj bi bilo to ravnanje. Pritožba nadalje očita sodišču, da ne posveča nobene pozornosti ključnemu dokumentu v tej zadevi, t.j. sporočilu z dne 17.3.2006 (priloga A8), iz katerega izhaja zavedanje tožene stranke, da krši svoje obveznosti. Sodišče le pavšalno navede, da ga tožeča stranka z dokazom ni prepričala. Takšna argumentacija pa je nejasna, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Nazadnje pritožba izpodbija še stroške postopka. Sodišče je toženi stranki neutemeljeno priznalo 100% pribitek (5. Člen Odvetniške tarife) iz razloga, ker gre za odvetnika specialista, saj za konkretni postopek posebno specialistično zanje ni bilo potrebno. Tudi sicer pa gre po stališču sodne prakse ta okoliščina v breme tožene stranke (zadeva I Cp 67/2010).

Pritožba je bila vročena toženi stranki.

V odgovoru

na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter priglaša stroške postopka.

Pritožba je utemeljena le glede odločitve o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, sodišče prve stopnje pa pri odločanju tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve, ki jo zatrjuje pritožba oziroma na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Za lažje razumevanje zadeve pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik utemeljuje odškodninski zahtevek na podlagi 3. člena Pogodbe o izstopu in prenosu poslovnega deleža, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama v obliki notarskega zapisa dne 9.5.2005 (priloga A3, v nadaljevanju Pogodba z dne 9.5.2005). Predmet te pogodbe je bil med drugim tudi delni odstop posla, ki

ga je tožena stranka družba A. sklenila z družbo S. in sicer gre za Pogodbo št. 05-PR/2004 o poslovnem sodelovanju pri razvoju informacijskega sistema za pripravo državnega proračuna RS z dne 21.4.2004 (v nadaljevanju Pogodba o poslovnem sodelovanju).

Predmet spora v obravnavani zadevi je predvsem vsebina določbe 3. člena Pogodbe z dne 9.5.2005, ki določa, da ''…družbenika odstopita tožniku okvirno 1/3 posla po pogodbi 05-PR/2004…''. Takšen zapis v pogodbi po presoji pritožbenega sodišča ustreza definiciji prenosa pogodbe (122. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Vsaka stranka dvostranske pogodbe lahko prenese pogodbo na tretjega, s čemer ta postane imetnik njenih pravic in obveznosti iz pogodbe, če v to privoli druga stranka. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožnik (kot prevzemnik) vstopil na mesto družbe A. (kot prenositelja) in je (glede odstopljene 1/3 pogodbe) v neposrednem pogodbenem razmerju z družbo S..

Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako je tožnik opravljal delo v letu 2005, ko med pravdnima strankama še ni bilo spora, temu institutu v celoti ustreza. Posel je tožniku namreč odrejala neposredno družba S., ki mu je za delo tudi plačevala, medtem ko s toženo stranko tožnik praktično ni imel stikov (glej obrazložitev sodbe na strani 7 in 8). Po stališču pritožbenega sodišča poleg jasnega zapisa v pogodbi tudi ugotovljene okoliščine (ki jim pritožba ne nasprotuje) kažejo na to, kakšna je bila dejanska vsebina 3.člena Pogodbe. Pritožba zato ne uspe prepričati s pavšalnimi navedbami, da ni bilo mišljeno, da bo tožnik v direktnem razmerju z družbo S..

Zmotno je pritožbeno stališče, da ne more iti za prenos pogodbe, ker družba S. ni bila pogodbena stranka oziroma ker za to ni dala soglasja. Privolitev namreč lahko poda tudi s konkludentnimi dejanji, razen kadar je za samo pogodbo predpisana pisna oblika (za kar v obravnavanem primeru ne gre). Da je družba S. soglašala s tem, da Pogodba o poslovnem sodelovanju deloma preide na tožnika, je mogoče sklepati na podlagi tega, da je tožniku dodeljevala delo v zvezi s pogodbenim projektom.

Pritožba z razlago, da se je tožena stranka v 3. členu Pogodbe zavezala, da bo tožnika angažirala kot podizvajalca, ne uspe prepričati. To namreč ne izhaja niti iz samega zapisa pogodbe, niti iz nadaljnjih ravnanj vseh treh strank, t.j. tožnika, družbe A. in družbe S.. Glede na navedeno toženi stranki ni mogoče očitati, da je kakorkoli kršila pogodbo s tem, ko tožniku v delo ni predala nobene naloge po pogodbi.

Drugačnega zaključka o obveznostih tožene stranke ni mogoče sprejeti niti na podlagi dopisa z dne 17.3.2006 (priloga A8), v katerem tožena stranka tožniku ponuja 10% vrednosti realiziranega posla za to, da bi 3. člen pogodbe prenehal veljati. Zakaj te listine ni mogoče razumeti na tak način, je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v drugem odstavku na strani 11 sodbe. Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi skrbne in vestne ocene vseh izvedenih dokazov

(8. člen ZPP), predvsem zaslišanja zakonitih zastopnikov tožene stranke. Dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je logična in prepričljiva, pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pritožba pa je zgolj z navedbami, da je sodišče nasedlo natolcevanju tožene stranke, ne uspe omajati.

Pritožbeno sodišča meni, da je pravi razlog za to, da je tožnik na projektu prenehal delati, njegova prostovoljna odpoved, in ne ravnanje tožene stranke, ki bi mu to preprečevala. Takšen zaključek povsem jasno izhaja iz 2. točke Dogovora z dne 17.2.2006 (priloga B2), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo tako, kot se glasi. Tožnik je sicer podal svojo verzijo o vsebini te odpovedi, pri kateri vztraja tudi v pritožbi. Da je sodišče ni sprejelo, ker je bila listina bolj prepričljiva, je sodišče ustrezno pojasnilo na strani 9 sodbe. Njegove razlage, da se je s tem zavezal, da družbi S. ne bo konkuriral na javnem razpisu, sodišče prve stopnje ni spregledalo, le verjelo ji ni. V dokazno oceno sodišča prve stopnje, kot že rečeno, pa pritožbeno sodišče ne dvomi.

Pritožba zavaja z navedbo, da je tožena stranka za Dogovor z dne 17.2.2006 zvedela šele tekom tega pravdnega postopka. Kot izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke L. M. (zapisnik na list. št. 91), so bili o tem dogovoru ustno obveščeni že prej (v pisni obliki pa so ga očitno prejeli šele skupaj s tožbo, op. pritožbenega sodišča). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi dogovor toženo stranko razbremenil njene obveznosti (v kolikor bi ta dejansko obstajala). Dogovor formalno gledano res ne predstavlja odpovedi 3. člena Pogodbe, kot opozarja pritožba, vsebinsko pa bi toženi stranki preprečeval, da tožniku zaupa takšen posel, glede na to, da se je tožnik zavezal ravno družbi S., za katero je tožena stranka opravljala delo.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na elektronsko sporočilo z dne 3.2.2006 (priloga A12), ki je v bistvenem delu (5. točka) po vsebini enako Dogovoru z dne 17.2.2006. Sodišče prve stopnje s tem, ko se do listine A12 ni opredelilo, ni zagrešilo očitane procesne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker tožena stranka tožniku ni bila dolžna priskrbeti dela, kar je edini očitek tožnika, so za odločitev o tožbenem zahtevku brezpredmetne vse nadaljnje okoliščine, ki jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se zato ne bo posebej opredeljevalo do vprašanja, ali se je toženi stranki v letu 2006 in 2007 količina dela povečala (1. odstavek 360. člena ZPP). Enako velja tudi (za sicer utemeljene) pritožbene očitke o tem, ali se prenos posla res nanaša le na leto 2005.

Glede na to, da tožena stranka ni kršila pogodbe, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki potrdilo (353. člen ZPP).

Pritrditi pa je pritožniku, da je sodišče toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške odvetnika po 100 % zvišani tarifi iz razloga, ker gre za odvetnika specialista. Odvetnik mag. M. Š. priglašenega 100 % zvišanja namreč ni posebej utemeljil, sodišče pa pri odmeri stroškov zastopanja ni dolžno upoštevati zvišanja za pravno specialistično znanje (2. odstavek 5. člena Odvetniške tarife, OT). Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke zato delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka ustrezno spremenilo (2. točka 365. člena ZPP). Toženi stranki je tako priznalo 1200 točk za odgovor na tožbo, 1200 točk, 900 točk ter dvakrat po 600 točk za štiri pripravljalne vloge, 1200 točk ter 600 točk za zastopanje na naroku, 50 točk ter 300 točk za trajanje obeh narokov, 76,5 točke za materiale stroške ter 20% DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR skupaj znaša 3.704,95 EUR.

Ker tožeči stranki z uspelim delom pritožbe niso nastali posebni stroški, nosi sama svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).

Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala h rešitvi zadeve, zato ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).