VSL sklep I Cp 2896/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj in nasprotna udeleženca sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru nasprotnih udeležencev ugodilo, razveljavilo sklep o izdani začasni odredbi in predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe zavrnilo ter hkrati odločilo, da je predlagatelj dolžan nasprotnima udeležencema v osmih dneh povrniti stroške ugovora v znesku 53,14 EUR.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da ugovor nasprotnih udeležencev zavrne in potrdi sklep o začasni odredbi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču zadevo v ponovno odločanje ter nasprotnima udeležencema naloži v plačilo stroške pritožbe. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče s sprejeto odločitvijo pritrdilo nasprotnima udeležencema, da lahko delata na skupnih nepremičninah kar pač hočeta, neozirajoč se na pravice predlagatelja, ki je večinski lastnik nepremičnin in kot takšen nedvomno izkazuje določene pravice na spornih nepremičninah. Nasprotna udeleženca obdelujeta nepremičnine, ki so v neposredni bližini predlagateljeve stanovanjske hiše in vsa škropiva, hrup, prah, tresenje, kar vse je posledica kmetijske obdelave nepremičnine, negativno vplivajo na življenje predlagatelja in njegove družine. Sodišče je sledilo navedbam nasprotnih udeležencev, da je predlagatelj predlagal delitev ob nepravem času in se pri tem sklicuje na onemogočanje pridelovanja pridelkov s strani nasprotnih udeležencev, vendar pa bi to pomenilo, da se delitev solastnega premoženja kmetijskih nepremičnin ne bi moglo nikoli predlagati, saj je na kmetijskih površinah vedno kakšno opravilo, zato je takšno stališče sodišča popolnoma nesprejemljivo in brez vsakršne osnove.

Nasprotna predlagatelja sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa tudi glede pravilne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je sama odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna, vendar pa je v bistvenem delu materialnopravna napačna obrazložitev izpodbijane odločitve, saj je izpodbijani sklep pravilen zaradi drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

Predlagatelj je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. V predlogu je zatrjeval, da so predlagatelj in nasprotna udeleženca solastniki nepremičnin parc.št. 148/1, parc.št. 148/2 in parc.št. 150 k.o. O. g., pri čemer pa nasprotna udeleženca samovoljno uporabljata parc. št. 148/1 in parc.št. 150 oziroma ju obdelujeta tako, da z vsemi kmetijskimi stroji praktično posegata skoraj do stanovanjske hiše predlagatelja, kar negativno in emisijsko vpliva na življenje predlagatelja in njegove štiričlanske družine.

Pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu v zvezi z 273. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ, je predvsem verjetno izkazana nedenarna terjatev predlagatelja zoper nasprotna udeleženca. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da predlagatelj ni izkazal verjetnosti terjatve, ker kot solastnik nepremičnin parc. št. 148/1 in parc. št. 150 k.o. O. g. ne more predlagati delitve tedaj, ko se kmetijske površine pripravljajo za sejanje, kar vključuje tudi oranje.

Eno od temeljnih upravičenj solastnika je, da lahko zahteva prenehanje solastnine. Pravico do delitve lahko uveljavlja kadarkoli, samo ne v neprimernem času. (1. odstavek 69. člena Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). Po 3. odstavku 70. člena SPZ lahko sodišče odloži delitev za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Iz navedenega torej izhaja, da lahko sodišče le odloži delitev (največ za tri leta), ne more pa zaradi neprimernosti časa zavrniti predloga za razdelitev nepremičnin, ki so v solastnini. Predlagateljeva pravica do delitve pa tudi ni odvisna od velikosti solastninskega deleža, prav tako pa tudi ne od tega, kateri od udeležencev uživa sporno nepremičnino oziroma ali jo uživa s soglasjem predlagatelja ali brez soglasja, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje.

Ker med strankama ni sporno, da ima predlagatelj na nepremičninah, ki so predmet delitve solastninski delež do 42/100 in ker solastniki niso sporazumno določili načina delitve stvari, je predlagatelj verjetno izkazal obstoj svoje pravice zahtevati razdružitev spornega premoženja. S tem pa je izkazal temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, to je verjetnost terjatve.

Poleg verjetnosti terjatve, pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Praviloma velja pri začasnih odredbah, da pridejo v poštev pri kondemnatornih terjatvah, v določenih primerih pa je izdaja začasne odredbe možna tudi, ko gre za ugotovitveni ali oblikovalni zahtevek. V nepravdnih postopkih zaradi razdelitve solastnih stvari ni mogoče govoriti o terjatvah, ki naj bi se uveljavljale kot zahtevek. Sodišče z odločitvijo o razdelitvi solastnih stvari oblikuje oziroma uredi razmerja med solastniki. V tovrstnih primerih pa je potreben pri izdaji začasnih odredb zelo restriktiven pristop.

Trditev, da obdelovanje sporne nepremičnine parc. št. 148/1 negativno in emisijsko vpliva na življenje predlagatelja in njegove štiričlanske družine, pa ne predstavlja izpolnitve predpostavke o nastanku tako imenovane težko nadomestljive škode, saj iz trditvene podlage ne izhaja, da bi nasprotna udeleženca navedeno nepremičnino uporabljala čez mero, ki je glede na naravo nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, in ki bi lahko povzročala težko nadomestljivo škodo, prav tako pa tudi prepoved obdelovanja nepremičnine zaradi emisij ni v neposredni zvezi z razmerjem, ki ga bo sodišče urejalo na podlagi predloga predlagatelja za razdelitev solastnine. Začasna odredba, ki sama po sebi ni povezana s tožbenim zahtevkom in se z njo terjatev ne zavaruje ali ureja sporno razmerje, pa v postopku s tem zahtevkom ne more biti izdana.

Glede na povedano je odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 35. člena ZNP.