VSL sodba II Cp 4590/2010

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da predstavlja delež tožeče stranke na skupnem premoženju - stanovanju št. 20 na naslovu M., ki je v kupni pogodbi z dne 13.4.1983 označeno kot stanovanje, ki se nahaja v soseski B. 111/1, blok B-61, oznaka stanovanja A3, prvo nadstropje, številka stanovanja 20, vrsta stanovanja 3, površina 79,90 m2, 60/100, delež tožene stranke pa 40/100; v V. točki izreka pa se tako spremeni, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 538,29 EUR (in sedaj znaša 2.961,70 EUR).

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 154,91 EUR.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je na skupnem premoženju pravdnih strank, to je na stanovanju št. 20 na naslovu M, tožnikov delež 70/100, toženkin delež pa 30/100. Nadalje je ugotovilo, da osebno vozilo Nissan in poslovni delež družbe M, d.o.o., Ljubljana ne sodita v skupno premoženje pravdnih strank. Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 3.499,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da se ne da preizkusiti, kako je sodišče prve stopnje določilo, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 70%, toženkin pa 30%. Tudi sicer se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da znaša njegov delež le 70%. Meni, da imajo dohodki zakoncev večjo težo kot ostale okoliščine, ki vplivajo na višino deležev na skupnem premoženju. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ker mu je uspelo izpodbiti zakonsko domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju, meni, da bi mu moral biti priznan celoten uspeh v pravdi in posledično vsi priznani stroški.

Toženka pa uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne in da ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je poslovni delež družbe M, d.o.o, tožnikovo posebno premoženje. Tožnik za svojo trditev, da si je denar za ustanovitev družbe izposodil od prijatelja in da mu je posojilo kasneje vrnil iz sredstev družbe, ni ponudil nobenih relevantnih dokazov. Priča DV ni vedel povedati niti, koliko denarja naj bi si tožnik od njega izposodil. Nenavadno pa se ji tudi zdi, da bi znanec posodil relativno visok denarni znesek zgolj na podlagi ustnega dogovora. Nadalje navaja, da je zahtevek glede osebnega vozila pripoznala, zato meni, da ji ni mogoče naložiti plačila pravdnih stroškov tudi glede tega dela tožbenega zahtevka. Meni tudi, da je zelo jasno dokazala, da je bilo posojilo, ki ga je njena mama najela za nakup stanovanja, darilo izključno toženki. Priča ZP je o tem jasno in verodostojno izpovedovala. Glede prispevkov pravdnih strank v skupno premoženje pa opozarja, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej navedeno, da so bili ti prispevki v razmerju 2:1, potem, da je bilo razmerje 90:10, na koncu pa celo 70:30. Sodbe se zato v tem delu ne da preizkusiti. Poudarja, da je bila brez zaposlitve zgolj tri leta, v tem času je skrbela za otroke in dom, za kar je tudi sicer nadpovprečno skrbela. V času odplačevanja kredita pa je bila ves čas zaposlena. Njen prispevek v skupno premoženje je tako prenizko ocenjen. Posledično se zato pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Poslovni delež je del skupnega premoženja zakoncev le v primeru, če je bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 905/2008). Tožnik je s svojo izpovedbo in izpovedbo priče DV dokazal, da osnovni vložek družbe ni bil dan iz sredstev skupnega premoženja, pač pa iz denarnega zneska, ki ga je tožniku posodil DV in ki mu ga je tožnik kasneje vrnil iz sredstev, ki jih je ustvaril s poslovanjem družbe. Toženka pa nasprotnega, torej da bi bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja, ni dokazala. Izpovedala je namreč, da nič ne ve o tem, kako je mož ustanovil družbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožnikovim trditvam, da poslovni delež navedene družbe ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank (212. člen ZPP).

V skladu z ustaljeno sodno prakso se pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. To velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1087/2008, II Ips 976/2008 in II Ips 977/2008, II Ips 59/2008). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da toženka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da bi bilo posojilo v znesku 600.000,00 din, ki ga je najela in odplačevala njena mama in ki je predstavljalo 28% kupnine za stanovanje, ki je skupno premoženje pravdnih strank, podarjeno le toženki. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna in prepričljiva, pritožbeno sodišče v njej ne najde nobenih pomanjkljivosti. Navedeno posojilo toženkine mame je bilo torej darilo obema pravdnima strankama po enakih delih.

Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti glede določitve deležev na skupnem premoženju, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, kot to trdita obe pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč najprej ugotovilo, da so bili dohodki toženke v obdobju, ko je bila zaposlena v IC, bistveno nižji od tožnikovih dohodkov v tem obdobju, in sicer so bili v razmerju najmanj 1:2 v korist tožnika. Zatem pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo dohodke pravdnih strank še v kasnejšem obdobju in tako glede na nekajletno toženkino brezposelnost in kasneje njeno zgolj formalno zaposlitev v tožnikovi družbi M, d.o.o, L, ter glede na tožnikovo neprekinjeno zaposlitev in dohodke zaključilo, da je v celotnem trajanju zakonske zveze tožnik prispeval 90% njunih prihodkov. Nato pa je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem se v sporu o določitvi deležev na skupnem premoženju upošteva ne le dohodek, pač pa tudi druge v tem določilu navedene okoliščine, presojalo še skrb pravdnih strank za njune otroke in za gospodinjska dela ter tako glede na vse ugotovitve zaključilo, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 70%, toženkin pa 30%. Izpodbijana sodba ima torej jasne razloge glede določitve deležev pravdnih strank na skupnem premoženju.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi navedene zaključke sodišča prve stopnje. Tožnik je v času trajanja zakonske zveze prispeval veliko večino dohodkov, toženka pa je, ker je bila pač več doma (vsi izvedeni dokazi kažejo, da je bila v tožnikovi družbi M, d.o.o, zaposlena le formalno, in da si dohodkov v tej družbi ni ustvarila z delom), opravila več gospodinjskih del, pri katerih, kot tudi pri skrbi za otroke, pa je sicer pomagal tudi tožnik. Zato je zaključek o tožnikovem 70% in toženkinem 30% deležu na skupnem premoženju (upoštevaje zgolj presojo okoliščin v smislu drugega odstavka 59. člena ZZZDR, ne pa tudi vložkov posebnega premoženja, kar bo pojasnjeno v točki 11 te sodbe) tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezen. V zvezi s toženkinim pritožbenim poudarkom, da je bila v času odplačevanja kredita za stanovanje zaposlena v IC, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se o deležih na skupnem premoženju odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, to pa je od sklenitve zakonske zveze pa do razpada življenjske skupnosti (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2008 in II Ips 820/1993). Kot že povedano, pa je sodišče prve stopnje toženkino zaposlitev v IC oziroma tam pridobljene dohodke upoštevalo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri določitvi deležev pravdnih strank na skupnem premoženju (stanovanju) ni upoštevalo že omenjene ugotovitve, da je predstavljalo posojilo toženkine mame (ki je, kot rečeno, predstavljalo 28% kupnine za stanovanje) darilo obema pravdnima strankama po enakih delih. To darilo ni bilo pridobljeno z delom (glej drugi odstavek 51. člena ZZZDR), torej predstavlja posebno premoženje vsake od pravdnih strank. Enotno stališče sodne prakse je, da vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju in ne ohranijo položaja posebnega premoženja (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2001). Pravdni stranki sta tako v skupno premoženje vložili še vsaka svoje posebno premoženje, in sicer vsaka 14% kupnine za stanovanje. Upoštevaje navedeno in gornje ugotovitve o prispevkih pravdnih strank na „čistem“ skupnem premoženju (torej na 72% stanovanja, na katerih je tožnikov delež 70%, toženkin delež pa 30%) pritožbeno sodišče zaključuje, da znaša na (celotnem) stanovanju tožnikov delež 60%, toženkin delež pa 40%. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računsko operacijo, pač pa za celovito presojo vseh prispevkov zakoncev v času zakonske zveze (skrb za družino in gospodinjstvo se namreč ne moreta izraziti v denarju). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da predstavlja tožnikov delež na skupnem premoženju (stanovanju) 60/100, toženkin delež pa 40/100 (peta alinea 358. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Upoštevaje v pritožbenem postopku spremenjene deleže na skupnem premoženju in tožnikov uspeh glede ugotovitve, da poslovni delež in avto ne sodita v skupno premoženje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikov končni uspeh v pravdi 75 %, toženkin pa 25 %. Sodišče prve stopnje je tožniku skupaj priznalo 5.652,15 EUR pravdnih stroškov, toženki pa 5.109,63 EUR pravdnih stroškov, čemur je pritožbeno sodišče sledilo, saj se zoper tako odmerjene pravdne stroške pravdni stranki ne pritožujeta. Upoštevaje končni uspeh v pravdi, znašajo sedaj tožnikovi pravdni stroški 4.239,11 EUR, toženkini pravdni stroški pa 1.277,41 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.961,70 EUR, torej za 538,29 EUR manj kot v izpodbijani sodbi. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (v V. točki izreka) spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, znižalo za 538,29 EUR.

Glede tožnikove pritožbe zoper odločitev o pravdnih stroških pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik zmotno meni, da je v pravdi v celoti uspel, ker je izpodbil domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Tožnik je namreč s tožbenim zahtevkom zahteval, da se ugotovi, da je njegov delež na skupnem premoženju 90%, torej ni uspel s celotnim tožbenim zahtevkom. Zato je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upravičen do povrnite uspehu v pravdi sorazmernega dela pravdnih stroškov.

Glede toženkine pritožbene navedbe, da je pripoznala zahtevek, da osebno vozilo Nissan ne sodi v skupno premoženje, ter da bi moralo sodišče to upoštevati pri odmeri pravdnih stroškov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka (zaradi toženkine priznave tega dejstva) niso nastali prav nobeni pravdni stroški. Tudi sicer pa mora biti pripoznava tožbenega zahtevka izrecna in nedvoumna (glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, str. 78). Toženka pa je (le) priznala, da je osebno vozilo last družbe M, d.o.o, in navedla, da tožbenemu zahtevku ne oporeka, ni pa izrecno navedla, da v tem delu tožbeni zahtevek tudi pripoznava.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je toženka s pritožbo delno uspela, je upravičena tudi do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 1125 točk za sestavo pritožbe in 20% DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR) skupaj znese 619,65 EUR. Upoštevaje vse okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženkin uspeh v pritožbenem postopku 25%. Zato je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (le) v znesku 154,91 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).