UPRS sodba IV U 9/2011

Tožbi se ugodi. Odločba RS Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 2725/2010 z dne 29. 12. 2010, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je z odločbo opr. št. Bpp 2527/2010 z dne 29. 12. 2010 odločila, da se prošnji A.A., stranke z interesom v tem upravnem sporu, ugodi in ji odobri nujno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), v zadevi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I P 621/2009, v obliki zastopanja na prvem naroku, od 30. 11. 2010 dalje.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka ugotovila, da prosilkina prošnja sicer ne vsebuje vseh za odločanje potrebnih podatkov v skladu z določili 32. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZBPP), vendar gre za prekluzijo navajanja dejstev in dokazov, zato je na podlagi 36. člena ZBPP odločila, da se prosilki odobri nujna BPP v obliki zastopanja na prvem naroku, ki je določen za dne 6. 1. 2011. Na podlagi podatkov iz prošnje tožena stranka ni mogla ugotoviti, ali prosilka izpolnjuje tako imenovani subjektivni kriterij za dodelitev BPP, zato bo opravila poizvedbe po uradni dolžnosti in bo v primeru, če bo naknadno, na podlagi ustreznih listin ugotovljeno, da odobritev BPP ni bila utemeljena, uporabila določba ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

Tožeča stranka oporeka odločitvi tožene stranke in navaja, da v zadevi ne gre za nujno BPP, oziroma, da je sporen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. Odločitev tožena stranke je abstraktna in ne zasleduje namena zakona. Tožena stranka je dodelila nujno BPP za zastopanje na prvem naroku, ne da bi se v odločitvi dotaknila zadeve, za katero se daje BPP. Tožeči stranki se postavlja vprašanje, ali zastopanje na glavni obravnavi oziroma prvem naroku res pomeni nujno BPP, torej zadevo, ki je vezana na rok z negativnimi posledicami. Naroki za glavno obravnavo namreč niso vezani na prekluzivne roke, ki bi za stranko pomenili nujnost opraviti določeno dejanje. Vsak narok se lahko prekliče in preloži. Strankina oziroma prosilkina želja po odvetniku in BPP je razlog, ki upravičuje preložitev naroka. Prosilka za razpisan narok za dne 6. 2. 2011 ni izvedela zadnji trenutek, zato tožeča stranka meni, da ne gre za nujno procesno opravilo vezano na rok. Če bi veljalo stališče tožene stranke, bi se vsako procesno opravilo vezano na rok ali datum štelo za nujno in bi se tako lahko izigraval inštitut nujne BPP, ki bi se potem morala dodeljevati za vsako dejanje v postopkih, ko sodišče stranki navede rok, v katerem lahko odgovori. O podobnem primeru je naslovno sodišče že odločalo in je v obrazložitvi sodbe IV U 222/2010 organu za BPP pojasnilo, da v takšnim primerih ne vidi razloga za dodelitev nujne BPP.

Tožeča stranka pa meni, da se je tudi v primerih dodelitev nujne BPP treba dotakniti objektivnega pogoja, to je verjetnosti izgleda za uspeh in razumnost. Takšno stališče je že zavzela sodna praksa. Nesprejemljivo je, da je tožena stranka niti v enem stavku ne pojasni, na kaj se nanaša sporna zadeva v temeljnem sporu, oziroma kateri so razlogi, ki izkazujejo razloge iz 24. člena ZBPP. Ker iz navedenih razlogov prosilka ni upravičena do BPP, tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilke zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovni postopek.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu A.A. je sodišču sporočila, da se postopka ne bo udeleževala kot stranka, sodišče pa prosi, da jo o izidu zadeve obvesti s kopijo odločbe.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba je utemeljena.

Prvi odstavek 36. člena ZBPP določa, da se nujna BPP dodeli, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje ali bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je prosilka za BPP zaprosila 30. 11. 2010, za 1. narok za glavno obravnavo, ki je bil razpisan na dan 6. 1. 2011, ter vlogi priložila podatke o svojih mesečnih prejemkih ter podatke o zadevi v kateri je zaprosila za dodelitev BPP, sporno pa je ali je tožena stranka njeno vlogo (glede na datum vložitve vloge in datum razpisanega naroka) pravilno obravnavala kot vlogo za dodelitev nujne BPP.

Sodišče ugotavlja, da določba prvega odstavka 36. člena ZBPP omogoča takojšnjo odobritev BPP za dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, če tega dejanja ne bi opravil, torej se izogne zamudi roka za kakšno dejanje, kar bi imelo za posledico izgubo pravice opraviti to dejanje. V obravnavani zadevi ta okoliščina ni izkazana, saj tožena stranka, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka, v obrazložitvi svoje odločitve o zadevi, v kateri je bil razpisan narok ne navaja nobenih podatkov in ne pojasni, zakaj je štela, da bi bila prosilka z zamudo procesnega dejanja prekludirana. Sodišče je zato tožbi, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006-v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo v skladu z določbo tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno presoditi prosilkino prošnjo za dodelitev BPP in izdati nov upravni akt, v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, svojo odločitev pa skladno s določbami Zakona o splošnem upravnem postopku tudi obrazložiti.