UPRS sodba IV U 215/2010

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka BPP 966/2010 z dne 23. 9. 2010, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne kot neutemeljena prošnja za brezplačno pravno pomoč (BPP), ki jo je dne 12. 5. 2010 vložila A.A. (dalje tožnica v tem postopku). V razlogih tožena stranka navaja pogoje določb členov 11 do 24 Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, številka 96/2004, 23/08, dalje ZBPP), ki jih mora prosilec za BPP kumulativno izkazati in sicer dva pogoja, finančno materialni pogoj oziroma t. i. subjektivni pogoj, katerega sodišče presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem stanju prosilca in objektivni pogoj v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Na podlagi 24. člena ZBPP, se upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Navaja prošnjo prosilke (tožnice v tem sporu), da se je dne 20. 8. 2009 poškodovala na delovnem mestu, ko je bila za delovnim strojem, ki je izdeloval tečaje za pečico. Delala je v sedečem položaju, ko pa je vstala, da bi pobrala že izdelane komade, je z nogo zadela v kartonasto škatlo s sestavljenimi in izdelanimi komadi, pri tem izgubila ravnotežje in padla po tleh in je z glavo udarila v rob kovinske palete. S tem je utrpela hud udarec v glavo in 10 cm razpočno rano. Pri zavarovalnici B. d.d. je vložila odškodninski zahtevek, kjer je imel delodajalec v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje. Zatrjevala je, da delodajalec odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, saj predstavlja delo, kjer je predpisana visoka norma, delavci pa so odvisni od opravljanega dela drugih delavcev, dela s povečano stopnjo nevarnosti. Ker delodajalec dela ni organiziral na primeren način in tako, da bi delo lahko opravljala varno brez nevarnosti za svoje zdravje, ker ni poskrbel za odstranitev morebitnih ovir ob strojih, je odškodninsko odgovoren tudi po pravilih o krivdni odgovornosti in iz naslova nepremoženjske škode zahteva 16.000 EUR. Zavarovalnica je odklonila odgovornost iz tega škodnega dogodka s tem, da ni podana njihova odgovornost zavarovanca za nastali škodni dogodek. Škodnega dogodka ni nihče videl, šele nekaj minut kasneje je oškodovanka svojemu nadrejenemu povedala, da se je spotaknila in padla, ni pa vedela povedati, ob kaj se je spotaknila. Nadrejeni je opazil kartonasto škatlo, v kateri so bili izdelki oškodovanke, vendar teh škatel ni smela imeti na tleh, temveč na svojem stroju, kjer je odlagalna površina, morala pa bi jo odložiti na bližnjo stalažo. Navaja Obligacijski zakonik (dalje OZ), ki ureja dve pravni podlagi za odškodninsko odgovornost in sicer po načelu krivde (subjektivna odgovornost) in odgovornost po načinu vzročnosti (objektivna odgovornost). Objektivno odgovornost določa v 149. členu OZ, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in v drugih z zakonom določenih primerih. Kaj je nevarna stvar, iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in je zato podana objektivna odgovornost njenega imetnika, pa OZ ne določa. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa postane takšna šele glede na okoliščine določenega primera. Tožena stranka ocenjuje, da ni podana objektivna odgovornost delodajalca, saj se prosilka ni poškodovala na samem stroju, temveč na kartonasti škatli, ki se je nahajala na delovnem stroju, pri čemer je tožena stranka ugotavljala, ali je podana krivdna odgovornost delodajalca. Krivdna odgovornost se zahteva, da mora biti protipravno dejanje ali opustitev v vzročni zvezi z nastalo škodo, pri čemer se vzročna zveza ne domneva tako kot pri objektivni odgovornosti, temveč jo mora izkazati tožeča stranka. V tem primeru bi torej morala prosilka izkazati, da je škodni dogodek posledica ravnanja delodajalca, ki ga je moč šteti za protipravno, česar v tem postopku ni uspela. Prosilka je zatrjevala, da delodajalec ni poskrbel za odstranitev ovir ob stroju, in da bi kartonaste škatle, na kateri se je spotaknila, takrat že morale biti pospravljene, pri tem pa ni navedla, kdo je bil odgovoren za odstranitev teh škatel, niti ni ponudila nobenih dokazov, s katerimi bi utemeljila svoje navedbe. Ni uspela izpodbiti trditve delodajalca, da je za škodni dogodek kriva oškodovanka sama, ker škatel ne bi smela imeti na tleh, temveč na stroju, kjer je odlagalna površina, oziroma da bi škatle lahko odložila na bližnjo stalažo. Tožena stranka je zato štela kot verjetnejšo trditev delodajalca, pri čemer je upoštevala tudi dejstvo, da je oškodovanka vedela, da se ob stroju nahaja kartonska škatla, saj je vanjo zlagala svoje izdelke in bi zaradi tega morala biti sama previdnejša. Tudi sicer je višina zahtevka prosilke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ker ob primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse ni mogoče dosoditi odškodnine v obsegu, kot jo zahteva prosilka. Tudi zahtevek je očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim in pravnim stanjem, in bi z očitno previsokim tožbenim zahtevkom, prosilka povzročila nesorazmerno visoke pravdne stroške, ki bi lahko celo presegli utemeljeno vrednost spora.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V tem primeru je tožena stranka namesto, da bi odločala o pravici do odobritve BPP, sama presojala zadevo tudi s pravnega vidika. Ugotavljala je, ali je podana objektivna odgovornost delodajalca, nadalje ali je podana subjektivna odgovornost, ker je presojala utemeljenost višine škode, ki jo je tožeča stranka postavila v predpravdnem odškodninskem zahtevku. V nadaljevanju navaja določbe ZBPP, ki se nanašajo na socialno ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve za prosilca in na verjetnost izgleda za uspeh. Nerazumnost zadeve je tožena stranka presojala z vidika obravnavanja predpravdnega zahtevka tožeče stranke, za kar pa tožena stranka ni pristojna. Naslonila se je tudi na dopis zavarovalnice B. d.d., v katerem je ta podala odklonitev zahtevka s skopo razlago brez dokazov za svoje navedbe. Tožnica ni začela še pravdnega postopka z vložitvijo tožbe, tako da je z zakonom ustanovljeno sodišče edino tisto, ki po temeljiti presoji dejanskega stanja pravilni uporabi materialnega prava in ob upoštevanju določb pravdnega postopka, odloča neodvisno in nepristransko (23. člen Ustave RS). Tožena stranka ni bila upravičena presojati ali v tem primeru tožeče stranke obstoji objektivna odgovornost, potem čigavo trditev, zavarovalnice oziroma delodajalca ali tožnice šteje za verjetnejšo, ocenjevati ali so izkazani vsi elementi subjektivne odgovornosti, presojati višino odškodninskega zahtevka tožnice v smislu primerjave z obstoječo sodno prakso in ugotavljati, da je zahtevek v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, na koncu pa še presoditi, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zato tudi ni razumno začeti pravdnega postopka. S tem je tožena stranka kršila ne samo določbe ZBPP, temveč tudi z ustavo zagotovljeno človekovo pravico do sodnega varstva pravic. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj nerazumnosti zadeve ni presojala, kot ji to nalaga ZBPP, temveč je zavzela vlogo sodišča. Razen tega tudi ni kumulativno upoštevala določenega kriterija v 24. členu ZBPP, in sicer ali je zadeva pomembna za tožničin osebni in socialno ekonomski položaj, in ali je pričakovani izid zadeve za tožnico ali njeno družino življenjskega pomena. Tožnica živi v gospodinjstvu z možem in dvema otrokoma, od katerih je eden prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, drugi se šola na srednji šoli. Tožnica je prijavljena tudi na Zavodu za zaposlovanje, in tako kot njen sin, ne prejema denarnega nadomestila. Cela družina je odvisna le od dohodka tožničinega moža, ki pa ne predstavlja zadostna sredstva za preživetje štiričlanske družine. Zato je izid zadeve za tožnico še kako pomemben. Kršitev 23. člena Ustave RS je tudi v tem, da je pravdni postopek v Republiki Sloveniji posebej z zadnjima novelama postal kompleksen, tako da posameznik, ki ni pravni strokovnjak in v postopku nima finančnih možnosti za angažiranje odvetnika, nima možnosti za uspešno uveljavljanje svojega tožbenega zahtevka. V pravdnem postopku so uveljavljena stroga pravila o razpravnem načelu, rokih, prerekanju navedb, eventuelni maksimi, prekluzijah, ki tožniku kot pravnemu laiku učinkovito kršitev njegovih pravic onemogočajo. Potrebno je v primeru odškodninskih tožb tudi poznavanje materialnega prava, izvedenskih mnenj in sodne prakse. Materialno procesno vodstvo pomeni le institut, ki zagotavlja, da sodišče in pravdni stranki vsebinsko ne komunicirata druga mimo druge, z namenom zagotoviti učinkovito možnost izjave strank v postopku. Tako bi morala Republika Slovenija zagotoviti, da bi bil pravdni postopek tako enostaven, da bi povprečnemu pravnemu laiku omogočal učinkovito uveljavljanje njegovih pravic, ali pa zagotoviti BPP v primerih, ko je premoženjsko stanje posameznika takšno, da mu ne omogoča angažiranje pravnega strokovnjaka, kot je to v primeru tožnice. V tem primeru tožnici nasproti stoji zavarovalnica, ki ima lastne pravne strokovnjake, s čimer je očitna njena premoč v razmerju do tožnice. Takšna odločitev tožene stranke pa hkrati predstavlja primer t. i. vnaprejšnje dokazne ocene, kar je ustavno pravno nedopustno, saj se je organ tožene stranke spustil v presojanje zapletenih pravnih vprašanj, za katera sploh ni pooblaščen, in bo o njih odločalo šele sodišče, v okviru pravdnega postopka. Tožena stranka bi lahko ugotavljala le, ali je tožba tožnika očitno nerazumna, ali tožnik izpolnjuje finančne kriterije za odobritev BPP. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, in da se odločba tožene stranke odpravi. Nadalje, da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva, da se prošnji tožeče stranke ugodi in se ji odobri redna BPP v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine v zvezi z delovno nezgodo, v obliki sestave in vložitve tožbe ter zastopanje v postopkih pred sodišči prve in drug stopnje. Tožnica predlaga, da sodišče odloči, da ji mora tožena stranka povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izreka sodbe sodišča dalje do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki v določbah od 11. do 24. člena določa pogoje, ki jih mora prosilec za BPP kumulativno izkazati. To sta dva pogoja, in sicer finančno materialni pogoj (subjektivni), katerega sodišče presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem stanju prosilca in objektivni pogoj, ki ga v skladu z določbo 24. člena ZBPP, sodišče oziroma tožena stranka, presoja glede na vsebino spora ali zadeve, v kateri se prosi za odobritev BPP. Tožena stranka subjektivnega, to je finančno materialnega pogoja ni presojala, glede na to, da je zavrnitev odobritve BPP utemeljila z neizpolnitvijo objektivnega (vsebinskega) pogoja, ki ga določa 24. člen ZBPP v prvem odstavku 1. alinee. Ta določa, da zadeva, za katero se odobri BPP, ne sme biti očitno nerazumna, in da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tožena stranka utemeljitev zavrnitve odobritve BPP, razlaga z neizkazanim objektivnim (vsebinskim pogojem), pri čemer se sklicuje na Obligacijski zakonik (Uradni list RS, številka 83/2001, dalje OZ), ne navaja pa pravnega temelja za obravnavani, morebiti vloženi odškodninski zahtevek, glede na to, da njena presoja temelji na listinah predpravdnega postopka. OZ v oddelku „Odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti“, določa objektivno odgovornost delodajalca za nastali škodni dogodek, v členih 149 in 150, ko določa nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost, kot vzrok nastale škode, in imetnika te stvari, oziroma kot odgovornega tistega, ki se s to nevarno dejavnostjo ukvarja. Krivdna odgovornost za nastalo škodo je vsebovana v 131. členu OZ. Prvi odstavek tega člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V tem primeru je tožena stranka odklonitev odobritve BPP, utemeljila zgolj z odgovorom zavarovalnice B. d.d. v predpravdnem postopku, na odškodninski zahtevek prosilkinega pooblaščenca in glede na izjavo nadrejene osebe, ki izhaja iz tega odgovora. Takšna vnaprejšnja dokazna presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka, je v spornem primeru preuranjena. Med strankami postopka namreč ni sporno, da je škodni dogodek nastal med opravljanjem delovnega procesa, kar je razvidno tudi iz listinsko izkazane delodajalčeve „Prijave poškodbe pri delu“, kot tudi iz ostalih predpravdnih zahtevkov med pooblaščencem prosilke za BPP, njenim delodajalcem in zavarovalnice B. d.d.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno presoditi izpodbijanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP in na podlagi teh ugotovitev, o morebitni izpolnitvi finančno materialnih pogojev prosilke za dodelitev BPP, ponovno odločiti.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/2006, 62/2010, dalje ZUS-1) ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 2. izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.