VSL sodba I Cpg 1163/2010

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini 815,87 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 54.929,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 03. 2008 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 115.022,61 EUR od 10. 07. 2005 do 18. 06. 2008 v višini 43.375,00 EUR z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 09. 2008 do plačila, oziroma podredno obresti od zneska 115.022,61 EUR v višini obrestne mere, ki velja za vezane vloge pri NLB d.d. za obdobje treh let, ki tečejo od 10. 07. 2005 do 18. 08. 2008, kar znaša 16.929,47 EUR, skupaj z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 09. 2008 do plačila; poleg tega, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki še znesek v višini 207,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 06. 2008 do plačila, znesek 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 01. 2006 do plačila ter znesek 1.375,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2006 do plačila. Obenem je odločilo še, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 5.597,73 EUR.

2Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja državnega organa ob opravljanju inšpekcijskega nadzora nad tožničinim blagom, in sicer Inšpektorata RS, ki deluje v sklopu Ministrstva RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ugotovilo je, da toženi stranki ni mogoče očitati niti protipravnega ravnanja niti ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Prav tako ne pride v poštev uporaba 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo. Zaradi izostanka prve od več predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna, sodišču pa se ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem preostalih predpostavk odškodninske obveznosti.

6Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, čeprav jih je substancirala, zato naj bi bila sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, in sicer iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršeno naj bi bilo načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP) in ustavne pravice tožnice (pravica do enakega varstva pravic – 22. člen Ustave RS, pravica do sodnega varstva – 23. člen Ustave in pravica do pravnega sredstva – 25. člen Ustave). Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbi. Tožničina pravica do izjave ni bila kršena. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si ne nasprotujejo. Sodba se opredeli do odločilnih navedb tožeče stranke in vsebuje dokazno oceno glede izvedenih dokazov ter tudi razloge, zakaj je sodišče izvedbo nekaterih predlaganih dokazov zavrnilo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je vpogledalo listine v spisu (A1 – A104, B1 – B13, B19) ter zaslišalo priči B. B. in A. V. Ostale dokazne predloge (zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in drugih prič ter postavitev izvedenca agroživilske stroke za oceno tržne vrednosti blaga ter izvedenca cenilca transportne stroke za oceno o stroških transporta) je kot nepotrebne zavrnilo, saj je že na podlagi izvedenih dokazov lahko ugotovilo odločilna dejstva v tem sporu. Ne drži pritožbeni očitek, da ni jasno, katere listine konkretno je sodišče vpogledalo oziroma prebralo, saj je navedlo oznako teh listin v prilogah spisa. Zato se da z vpogledom v spis, in sicer v popis spisa in njegove priloge, preveriti, za katere dokazne listine gre. S tem je dokazni sklep dovolj konkretiziran. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da so z vpogledom v navedene listine in z zaslišanjem prič B. B. in A. V. vsa pravno odločilna dejstva že dokazana, je preostale dokazne predloge pravilno zavrnilo. Sodišče druge stopnje soglaša, da zaradi dokazanosti vseh odločilnih dejstev nadaljnje izvajanje dokazov ne bi bilo smotrno, ampak bi le doprineslo k podaljšanju in podražitvi pravde, kar pa je v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. Upoštevati je treba tudi, da se mora sodišče izjaviti le o dejstvih in dokazih, ki so odločilnega pomena, o preostalih pa se mu ni potrebno izjasnjevati. Pritožba se sklicuje na več odločb Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS, ki pa se ne nanašajo na identično situacijo, kot je predmetna, in zato v tej zadevi niso uporabljive (II Ips 720/2003, II Ips 368/2004, Up 312/03). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je preostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, ker je bilo dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno, vsa dejstva, pomembna za odločitev pa so dokazana. Sodišče druge stopnje se z dokazno oceno prvostopnega sodišča strinja, zato je mnenja, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati nadaljnjih dokazov, saj bi šlo s tem na roko težnjam po zavlačevanju postopka. S tem se pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku ali po drugem odstavku (8. oz. 14. točka) 339. člena ZPP, niti ni kršilo pravice stranke do izjave, niti načela kontradiktornosti, prav tako pa tudi ne ustavnih pravic tožeče stranke.

7Pritožnica očita sodišču prve stopnje tudi, da je kršilo 285. člen ZPP o materialnopravnem vodstvu in s tem tudi bistveno kršilo določila ZPP. Vendar pritožnica ne pojasni, katera so tista pravno odločilna dejstva, ki naj bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo, brez da bi tožečo stranko nanje opozorilo niti kako je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Če ima pritožnica s tem v mislih (ne)obstoj protipravnosti ravnanja tožene stranke, je treba povedati, da je obstoju tega elementa odškodninske odgovornosti ugovarjala že tožena stranka sama, zato nadaljnje opozarjanje sodišča s tem v zvezi ni bilo potrebno.

8Pritožnica vztraja, da o jemanju vzorcev ni bila obveščena in zato ni mogla biti prisotna pri inšpekcijskem nadzoru, pri čemer vidi kršitev pravice do izjave ter ustavnih pravic po 22. in 23. členu Ustave. Toženki očita, da je pristojna inšpekcija pri odvzemu vzorca zagrešila vrsto nepravilnosti. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na zapisniku, podpisanem brez pripomb s strani A. Ž., predstavnice špediterja tožeče stranke in na izpovedbi priče B. B. Sodišče druge stopnje se kot že rečeno z dokazno oceno prvostopnega sodišča strinja. Dejstvo, da je A. Ž. brez pripomb podpisala zapisnik o odvzemu vzorcev krme po Pravilniku o uradnih metodah jemanja vzorcev za inšpekcijski nadzor krme (Ur.l. RS št. 41/03, 28/04) št. 05-02097/04 (priloga A15), tudi po oceni sodišča druge stopnje pomeni, da se podpisnica z njegovo vsebino strinja in potrjuje pravilnost načina jemanja vzorcev, sicer bi morala podpis odkloniti oziroma podati ustrezne pripombe. Ker teh ni bilo, niti njeno naknadno zaslišanje niti zaslišanje predstavnika tožeče stranke A. G., za katerega pritožnica sploh ne trdi, da bi bil prisoten pri jemanju vzorcev, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni bilo potrebno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da priče, ki pri vzorčenju niso bile navzoče, ne morejo izpovedati o svojih zaznavah pri vzorčenju. Zato njihovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na drugačno dokazno oceno. Pričo B. B., v katerega izpovedbo pritožnica dvomi, pa je predlagala prva prav ona. Pritožnica sedaj B. B. očita neverodostojnost, ker naj bi s svojim pričanjem ščitil sebe, saj je bil pri vzorčenju navzoč. Vendar po mnenju pritožbenega sodišča samo dejstvo, da je B. B. odvzel vzorce, še ne pomeni njegove neverodostojnosti. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopni dokazni oceni, saj je njegova izpovedba logična in se ujema z listinami v spisu, zlasti z zapisnikom o odvzemu vzorcev krme (priloga A15), ki ga je kot rečeno brez pripomb podpisala predstavnica tožeče stranke ter tudi ni v nasprotju z izpovedbo priče A. V. Tudi sodišče druge stopnje zato nima pomislekov v ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka preko svoje predstavnice A. Ž. obveščena o inšpekcijskem postopku, vendar se ga ni udeležila iz razlogov na njeni strani.

9Sodišče prve stopnje ne opravičuje nenavzočnosti tožnice pri jemanju vzorca s sklicevanjem na tretji odstavek 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS št.56/2002, ZIN) kot to napačno povzema pritožnica, saj je prišlo do pravilnega zaključka, da je pritožnica imela možnost udeležbe, pa je ni izkoristila. Zato so brezpredmetni vsi pritožbeni očitki o kršitvah postopka in ustavnih pravic ter materialnih predpisov (Pravilnika in ZIN) zaradi nenavzočnosti tožeče stranke pri inšpekcijskem pregledu. Končno pritožnica sama priznava, da ZIN v določenih primerih omogoča odvzem vzorca v nenavzočnosti, če pa tožnica svoje možnosti biti navzoča ni izkoristila, to nikakor ne more predstavljati kršitve postopka ali pravice do enakega obravnavanja strank. Že samo iz razloga nenavzočnosti tožnice pri vzorčenju ne gre takoj sklepati na nepravilnost inšpekcijskega postopka. Prav tako ni razlog za dvom v pravilnost izvedbe postopka že samo dejstvo, da je italijanski laboratorij, ki ga je kasneje angažirala tožnica, ugotovil drugačne rezultate kot Nacionalni veterinarski inštitut Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani (NVI). Končno sta dva laboratorija, tako slovenski kot avstrijski (Avstrijska agencija za zdravje in varnost prehrane d.o.o., Poslovna enota Dunaj – AGES) ugotovila prisotnost tkiv živalskega izvora pri vzorcu, čeprav avstrijski v manjši meri.

10Pritožnica vztraja, da je bil odvzeti vzorec neprezentativen. Pri tem je potrebno pojasniti, da se je inšpekcijski nadzor opravljal na zahtevo špediterja tožeče stranke za izdajo dokumenta o pregledu proizvodov uporabljenih v prehrani živali in uvoženih v ES iz tretjih držav (priloga A27), ki pa možnosti udeležbe ni izkoristil. Kljub temu sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost odvzema vzorca, kot ga je opisala priča B. B., saj je izvedba v skladu s Pravilnikom o uradnih metodah jemanja vzorcev za monitoring in inšpekcijski nadzor krme, dodatkov in premiksov (Ur. l. RS št. 41/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik: priloga C6 – prim. točke 5A.2.1.2. in 6.5. ter 5.A.3.1. in 5.A.4. točke priloge k Pravilniku). Glede na navedena določila vzorec ni premajhen, kot trdi pritožnica, niti posamični vzorec (prim. tč. 5.A.2.1.2. Pravilnika) niti skupni vzorec (tč. 5.A.3.1. Pravilnika) niti končni vzorec (tč. 5.A.4. Pravilnika), saj količina 4 kg oziroma posamični vzorec 2 kg in kontrolni vzorec 2 kg povsem zadošča. Glede na izpovedbo priče A. V. količina odvzetega vzorca nima vpliva na rezultate analize. Ker je bil kontrolni vzorec glede na izpovedbe prič nedvomno odvzet iz istega blaga, zapakiran in označen na predpisan način, saj ga sicer NVI ne bi posredoval AGESU na Dunaj v superanalizo, ta pa je tudi ne bi opravil, je zatrjevana kršitev, da tožnici kontrolni vzorec ni bil izročen, brezpredmetna. Pritožnica tudi ne pojasni, po kateri pravni podlagi bi moral biti kontrolni vzorec izročen njej v hrambo, sodišče pa take pravne podlage tudi ni našlo, zato zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče druge stopnje zato sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da je bil vzorec reprezentativen, in sicer tako osnovni kot tudi kontrolni.

11Pritožnica pripisuje poseben pomen dejstvu, da inšpektor B. B. ni izpolnil nekaterih rubrik v Dokumentu, ki ga je bil inšpektorat v skladu s 5. členom Direktive sveta 95/53 ES z dne 25. 10. 1995 o določitvi načel o izvajanju uradnih pregledov na področju živalske prehrane (priloga B6) ob vstopu blaga v carinsko območje Evropske skupnosti dolžan izpolniti (prim. dokument po prilogi A Direktive komisije 98/68/ES – priloga B5 - v zvezi z 9. členom Direktive sveta 95/53/ES, Dokument – priloga A16). Vendar se pritožbeno sodišče pridružuje prepričljivi obrazložitvi prvostopnega sodišča, da je iz Dokumenta razvidno, da so odločilne rubrike izpolnjene, da je inšpektor B. B. preveril identiteto blaga in zapisal tudi, da so laboratorijski testi v teku (vrsta analize: prisotnost tkiva sesalcev EU metoda). Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da se ne da ugotoviti, za kakšne vrste analizo gre, saj je iz zapisa jasno, da gre za analizo za ugotavljanje prisotnosti tkiva sesalcev, pri čemer je po predpisih EU možno opraviti le tako imenovano analitsko metodo, določeno v Direktivi komisije 2003/126/ES z dne 23. 12. 2003 o analitski metodi za določanje sestavin živalskega izvora pri uradnem nadzoru hrane (priloga B9). Okoliščina, da Dokument A ni imel izpolnjenih čisto vseh rubrik v skladu z navodili iz priloge B Direktive 95/53/ES, ni bila v vzročni zvezi z ukrepom zasega pristojnih italijanskih organov. V nasprotnem primeru bi le-ti lahko zahtevali dopolnitev ali prevod omenjenega dokumenta, pa tega niso storili. Prav tako ukrepa kasneje ne bi preklicali.

12Pritožnica navaja, da niti NVI niti AGES laboratorij nista bila pristojna za izvedbo analitske metode za določanje sestavin živalskega izvora pri uradnem nadzoru krme. Pritožbeno sodišče temu očitku ne more pritrditi. Referenčni laboratorij skupnosti za ugotavljanje prisotnosti sestavin živalskega izvora v krmi je bil imenovan šele leta 2006 z Uredbo št. 776/2006 z dne 23. 05. 2006 po spremembi Priloge VII k Uredbi št. 882/2004, pred tem pa je bila podelitev koncesije za te analize v pristojnosti vsake države članice EU. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta bila tako NVI kot AGES pristojna za opravo predmetne analize v spornem obdobju. Pristojnosti NVI izhaja iz koncesije Veterinarske uprave RS (VURS) z dne 09. 02. 2003 (priloga B 8), pristojnost AGES-a pa je izkazana z akreditacijsko listine avstrijskega zveznega ministrstva za gospodarstvo in delo (priloga B19).

13Ni utemeljen pritožbeni očitek, da so bili rezultati avstrijskega laboratorija za tožnika v takšni meri ugodnejši od slovenskega, da bi zato morala tožena stranka po pridobitvi rezultatov analize kontrolnega vzorca od laboratorija AGES iz Dunaja informacijo o neoporečnosti krme posredovati v skladu s 3.C točko 50. člena Uredbe 178/2002/ES (priloga C4) v sistem hitrega obveščanja (RASFF). Tudi analiza dunajskega laboratorija je namreč pokazala vsebnost beljakovin, sicer manj kot 0,1 %, kar pa še vedno pomeni, da je krma zdravstveno oporečna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je določena ničelna toleranca, kar izhaja iz 4. točke 4. člena Pravilnika pogojih zdravstvene ustreznosti posamičnih krmilnih mešanic, premiksov in krmnih dodatkov (Ur.l. RS št. 18/2004) v zvezi z 8. točko Priloge 5, ki se navezuje na pravilnik, ki ureja preventivne ukrepe v zvezi s transmitivnimi encefalopatijami oziroma z Uredbo št. 2001/999/ES in Uredbo št. 2002/1774/ES. V 7. členu navedene uredbe je določeno, da je prepovedano krmljenje prežvekovalcev z beljakovinami, pridobljenimi iz živali zvrsti sesalcev. V tej zvezi so brezpredmetni pritožbeni očitki o neverodostojnosti priče A. V., ki ga je sicer predlagala tožeča stranka sama, in o potrebnosti postavitve izvedenca veterinarske stroke, ki naj bi izpovedal, da prisotnosti tkiv živalskega izvora v krmi nikoli ni mogoče povsem preprečiti. Sodišče prve stopnje namreč svoje sodbe ni oprlo zgolj na izpoved priče A. V., pač pa na materialnopravne predpise, ki določajo ničelno toleranco vsebnosti tkiv sesalskega izvora pri krmi sesalcev. Rezultati analiz NVI in AGES so bili torej vsebinsko enaki, v krmi so bila tkiva živalskega izvora, zato ni bilo nobenega razloga, da bi tožena stranka o rezultatih dunajskega laboratorija kakorkoli obveščala ostale članice EU, kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče.

14Pritožbena navedba, da je tožena stranka kasneje obvestila države članice EU, da so rezultati AGES drugačni, saj sicer ne bi prišlo do sprostitve krme v promet v letu 2008, je nedovoljena pritožbena novota po določilu prvega odstavka 337. člena ZPP. Sicer pa je iz samih navedb in dokaznih listin tožnice razvidno, da je preklic ukrepa zasega italijanskih organov posledica aktivnega ravnanja tožeče stranke, ki je v ta namen angažirala tako pravne strokovnjake kot italijanski laboratorij (primerjaj Sanitarno obvezo št. 01/2005 PSAP – priloga A44, prošnjo uradnega veterinarja Zdravstvenega doma F., zapisnik št. 1/2005 o previdnostni zaplembi Sanitarne družbe za vzrejo in zootehnične proizvodnje – priloga A45, zapisnik o preklicu ukrepa zasega št. 01/2008 – priloga A 89, dopis o prisotnosti beljakovin živalskega izvora v pošiljki pesnih rezancev za prehrano živali generalne direkcije za zdravje živali in živalske prehrane – A 91 in druge). Drugačne pritožbene navedbe so protispisne.

15Po določilu 7. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 999/2001 z dne 22. 05. 2001 o določitvi predpisov za preprečevanje, nadzor in izkoreninjenje nekaterih transmisivnih spongiformnih encefalopatij (priloga C3) je prepovedano krmljenje prežvekovalcev z beljakovinami, pridobljenimi iz živali iz vrst sesalcev. Zato so pritožbena izvajanja, da je bila v obravnavanem primeru ugotovljena zgolj prisotnost tkiv sesalskega izvora, ne pa beljakovin sesalskega izvora, brezpredmetna, saj tkiva nedvomno vsebujejo tudi beljakovine. Neskladje je zgolj navidezno.

16Pritožnica neutemeljeno očita toženi stranki, da bi morala informacije o prejetih rezultatih laboratorija na Dunaju skladno s IV. Poglavjem Uredbe ES št. 178/2002 točka 3C 50. člena posredovati v sistem hitrega obveščanja (RASFF), česar pa ni storila. Kot že rečeno, se rezultati laboratorija na Dunaju niso bistveno razlikovali od rezultatov domačega laboratorija, saj je bila prisotnost tkiv sesalskega izvora obakrat potrjena. Obvestilo pa se v skladu z navedenim določilom dopolni z dodatnimi informacijami zlasti, kadar se ukrepi, ki so bili povod za obvestilo, spremenijo ali razveljavijo. Do tega pa v konkretnem primeru ni prišlo.

17Pritožba očita sodbi sodišča prve stopnje, da nima obrazložitve glede tožničinih navedb, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ker o zadevi ni izdala odločbe. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da mora inšpekcijski organ preglede izvajati tako, da ne pride do zakasnitev dobave proizvodov. Organ države članice pa lahko ukrepa le, dokler se blago nahaja na njenem ozemlju (prim. 13 člen Direktive sveta 95/53/ES). Državni organ more namreč ugotoviti, da izdelki niso v skladu z določbami skupnosti šele tedaj, ko razpolaga z rezultati analize (nesporno pa so bili rezultati znani šele po tem, ko je blago že prešlo državno mejo). Šele takrat lahko državni organ sprejme ustrezne ukrepe, tega pa ne more več storiti, če blago preide državno mejo (prim. 4. točko 2. člena Direktive komisije 98/68/ES, priloga B5). Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da je prvenstveno organ države članice, ki spusti blago v prosti promet, dolžan paziti na to, da izdelki živalske prehrane izpolnjujejo predpisane zahteve skupnosti. Zato so brezpredmetni pritožbeni očitki, da so bili pristojni italijanski organi dolžni v skladu z načelom medsebojnega zaupanja spoštovati odločitev slovenskega organa in odrediti uničenje obravnavanega blaga. Določba 13. člena Direktive sveta 95/53/ES z dne 25. 10. 1995 določa ravno nasprotno, italijanski organi bi lahko ne glede na informacijo o oporečnosti v sistemu hitrega obveščanja RASFF, posredovano s strani slovenskih organov, kadarkoli v času zadrževanja blaga na njenem ozemlju sprejeli drugačne ukrepe, kar so tudi storili, saj so v letu 2008 preklicali ukrep zasega in sprostili blago v promet.

18V nadaljevanju vsebuje pritožba nejasna izvajanja o odredbi o uničenju krme, ki naj bi jo sprejeli slovenski ali italijanski organi, ki pa so protispisna. Zato se pritožbenemu sodišču z njimi ni bilo potrebno ukvarjati.

19Pritožnica se sklicuje tudi na določila 186. člena OZ in navaja, da je odgovornost tožene stranke podana tudi, če so k nastanku škode prispevali tudi italijanski organi, saj za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, sodišče pa ni več dolžno ugotavljati v kolikšnem deležu je posamezni udeleženec k njenemu nastanku prispeval. Vendar po stališču pritožbenega sodišča navedena pravna podlaga ne pride v poštev, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka niti ni škode povzročila niti ni delovala skupaj z italijansko stranjo. Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki se po ugotovitvi, da protipravnost in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo nista podani, ni več ukvarjalo z vprašanjem obstoja ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob neobstoju zgolj ene od predpostavk namreč odškodninske odgovornosti ni.

20Pritožnica navaja še, da odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, saj je iz obrazložitve razvidno le, da je sodišče toženi stranki priznalo na račun pravdnih stroškov 11.850 odvetniških točk in materialne stroške, kar je skupno 5.597,73 EUR, podrobnejša obrazložitev o postavkah pravdnih stroškov pa je izostala. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je v spisu podroben stroškovnik, z vpogledom katerega bi tožnica lahko preverila tudi posamezne postavke. Iz stroškovnika je namreč jasno razvidno, katera procesna dejanja in v kolikšnem obsegu je sodišče priznalo toženi stranki.

21Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

22Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov v zvezi z njo. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in ji priznalo 1.750 točk po OT ter materialne stroške, skupaj 1.777,5 točk. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 815,87 EUR. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.