VSRS Sodba III Ips 70/2010

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizije.

1V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure, upoštevaje pri tem uradni tečaj zamenjave.

2Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo 165.000,00 DEM iz naslova neupravičene odklonitve plačila s strani tožene stranke kot garanta po bančni garanciji št. ... z dne 2. 3. 1995. Svojo presojo je oprlo na 1087. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) z utemeljitvijo, da je tožeča stranka kot upravičenka iz bančne garancije toženi stranki predložila vse specificirane dokumente v skladu s pogoji garancije in to še pred njenim iztekom.

3Sodišče druge stopnje je v celoti ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je na isti pravni podlagi utemeljilo z zunanjim neskladjem med predloženimi upravičenčevimi kopijami računov, ki so se sklicevali na drugo pogodbo kot na pogodbo, zavedeno v sporni bančni garanciji.

4Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne ter njenemu zahtevku v celoti ugodi.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

8Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da je tožena stranka izdala dne 2. 3. 1995 bančno garancijo, ki se je izrecno sklicevala na pogodbeni zapis z dne 28. 2. 1995, s katero je garant v korist tožeče stranke prevzel nepreklicno obveznost plačila zneskov do skupne višine 165.000,00 DEM, vezano na pogoj predložitve kopije računov, tovornih listov in ustrezne upravičenčeve izjave. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili tudi, da je tožena stranka odklonila izplačilo iz omenjene garancije zaradi neskladja med datumom pogodbe na predloženih računih pri unovčevanju (to je 3. 1. 1995), ki se ni ujemal z datumom pogodbe, ki je bil naveden v bančni garanciji (to je 28. 2. 1995).

9Revizijsko sodišče se pridružuje presoji drugostopenjskega sodišča, da je pravilna pravna podlaga za razsojo v tej zadevi določba 1087. člena ZOR, kar navsezadnje med strankama niti ni bilo sporno. Gre za garancijo na prvi poziv, ki je neodvisne narave, saj se z njo banka zaveže k izplačilu določenega zneska upravičencu že na podlagi preproste zahteve oziroma zahteve, ki jo spremljajo določeni dokumenti.(1) Zato je pri neodvisni garanciji ključna odvisnost plačilne obveznosti zgolj od upravičenčeve predložitve specificiranih dokumentov v zavezi in ne od izpolnitve pogojev, ki niso navedeni v zavezi ali jih upravičenec ne more izpolniti zgolj s predložitvijo dokumentov.(2) Sodišče druge stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka kot garant upravičena ter dolžna opraviti formalni preizkus med skladnostjo dokumentov, navedenih v pogojih garancije, ter tistimi, ki jih prilaga upravičenec ob njenem unovčevanju. Neutemeljen je zato očitek, da je banka s preverjanjem skladnosti predloženih listin s pogoji, ki jih je zahtevala garancija, kakorkoli posegla v vsebino temeljnega posla.

10Revizija prav tako ni utemeljena v zvezi z očitki kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče je jasno navedlo, da je bila garantova zaveza omejena na terjatve iz konkretno opredeljene pogodbe z dne 28. 2. 1995. S tem, ko je tožeča stranka predložila kopije računov, ki so se sklicevali na pogodbo z dne 3. 1. 1995, ni izpolnila pogojev garancije. Očitek, da sodbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti v zvezi s konkretnimi pogoji za unovčevanje garancije, je zato neutemeljen. Prav tako je neutemeljen očitek o zatrjevanem nasprotju med razlogi sodbe in vsebino listin. Sodišče prve stopnje oziroma sodišče druge stopnje, ki je povzelo njegove ugotovitve, je vsebino sporne garancije v zvezi s pogoji izpolnitve in s sklicevanjem na pogodbeni zapis z dne 28. 2. 1995 dobesedno povzelo. Z očitkom o nasprotju med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino listin v spisu ter s svojimi nadaljnjimi navedbami pa revident izpodbija dejansko stanje. Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo, ni upoštevalo.

11Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Kranjc, V., Bančna garancija – odvisna ali neodvisna pravna narava, Podjetje in delo, l. 2001, št. 2, str. 305.

Op. št. (2): Sekolec, J., „Plačaj takoj, ugovarjaj kasneje“, Pravna praksa, l. 1997, št. 369, str. 15.