VSL sodba II Cp 2399/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka plača znesek 2.503,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrne stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil tožnik. Navaja, da je sodišče določilo 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti uporabilo v nasprotju z dejanskim stanjem, kot izhaja iz spisa. Tožnik je sprva čutil zgolj bolečine, za katere je mislil, da bodo kmalu izzvenele in jim ni pripisoval nobene pozornosti. Zato v času, ko je njegov oče klical policijo, o tem ni govoril. Šele naslednjega jutra so bile bolečine tako hude, da je iskal zdravniško pomoč in odšel na policijo. O tem bi moral izpovedati izvedenec ustrezne medicinske stroke. Sodišče meni, da tožniku ni uspelo dokazati, da se ni izmikal preiskavi alkoholiziranosti. Pri tem šteje, da so tožnik in priče izpovedale neprepričljivo o tem, kje je bil tožnikov oče, ko je klical na policijo. Na drugi strani pa je za policista sodišče samo ugotovilo, da se zagotovo ne bo spominjal, zakaj je prišlo do različnih podatkov v ročno vodeni knjigi in v računalniške izpisu. Sicer pa meni, da se navedeno v obrazložitvi sodbe ne ujema s tistim, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.3.2009. Sodišče bi moralo slediti priči – tožnikovemu očetu, ki je povedal, da je klical zgolj dan pred nesrečo, naslednjega dne pa se je na policijski postaji zglasil skupaj s sinom. Sodišče se nadalje praktično ni opredelilo do izpovedbe sopotnika v avtu, ki je povedal, da tožnik ni bil alkoholiziran, da tudi sicer ne pije, kar bi sodišče lahko preverilo z vpogledom v evidenco pri oddelku za prekrške. Tožnik je vedel, da je potrebno nezgodo prijaviti, če gre za večjo materialno škodo, ni pa vedel, da jo je potrebno prijaviti v primeru telesnih poškodb. Ker tega ni vedel, je poklical tja, kjer je informacijo lahko dobil. Ker takrat ni bil poškodovan, škoda pa je bila ocenjena na 20.000,00 SIT, čeravno vozilo ni bilo več vozno, ker je bil udrt blatnik, policija na kraj dogodka ni prišla.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje prvega sodišča, ki je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se nanje sklicuje in jih povzema kot svoje. Glede na pritožbene navedbe je pojasniti, da je do prometne nesreče prišlo 10.8.2003. Ker so se bolečine, ki v trenutku nesreče niso bile hude, stopnjevale, je tožnik šele naslednje jutro poiskal zdravniško pomoč, tedaj pa je tožnikov oče tudi poklical na policijo in jih obvestil o nezgodi. Ni slediti pritožbi, da je tožnikov oče poklical policijo takoj po nesreči. Priče, ki jih je predlagal tožnik, so sicer potrdile klic, vendar jim prvo sodišče ni sledilo. Drugače namreč izkazujejo podatki, s katerimi razpolaga policija. Iz seznama policije izhaja, da je bila nesreča prijavljena dan po nesreči, po prijavi pa so si policisti tudi ogledali kraj nezgode. Pisnim dokazom policije, ta tudi nima nobenega interesa v pravdi, je verjeti. Iz podatkov izhaja, da je tožnik oziroma njegov oče o nesreči obvestil policijo zjutraj naslednjega dne. Take podatke pa je policija navedla tudi v predlogu za uvedbo postopka o prekršku in zapisniku o ogledu prometne nesreče, ki pa jih tožnik tedaj ni prerekal. Prereka jih šele v tem postopku. Glede na povedano pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe o tem, kje, kdaj oziroma kako je tožnikov oče telefoniral.

Nedvomno se je nesreča zgodila dne 10.8.2003, tožnik pa jo je prijavil in obiskal zdravnika 11.8.2003. Iz Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03 izhaja, da izgubi zavarovalno pravico tisti voznik, ki upravlja vozilo pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Tožniku ni bilo moč dokazati, da je bil pod vplivom alkohola ker nezgode takoj po nezgodi ni prijavil. Šteje pa se (4c točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev), da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti tako, da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Tožnik je po nesreči odšel domov in iskal zdravniško pomoč šele naslednje jutro. S takim ravnanjem je preprečil oz. onemogočil, da bi se pri njem ugotavljala prisotnost alkohola oz. drugih substanc v krvi. Izpoved sopotnika – priče B. R. povedanega ne more spremeniti. Na odločitev pa tudi ne bi moglo vplivati, če bi sodišče opravilo poizvedbe o tem, ali je bil tožnik že v postopku zaradi alkoholiziranosti ali ne. Ali je tožnik vedel kdaj mora prijaviti nezgodo ali ne, ne vpliva na odločitev v tej pravdi. Določila o tem so jasna, javno objavljena in se šteje, da so znana, zato se na nepoznavanje ni mogoče sklicevati.

Po povedanem je prvo sodišče tožbeni zahtevek tožnika povsem utemeljeno in pravilno zavrnilo, ker pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.