VSL sodba II Cp 1713/2009

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I 2006/02669-2, z dne 23.01.2007, obdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 104,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2006 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, odločilo pa tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Navaja, da je bila pogodba o upravljanju sklenjena dne 23. 10. 1992 na podlagi Stanovanjskega zakona (SZ), kjer je bilo določeno, kaj mora biti v njej opredeljeno. Novi Stanovanjski zakon (SZ-1) pa določa, da morajo etažni lastniki določiti upravnika le, če ima večstanovanjska stavba več kot dva etažna lastnika in več kot 8 posameznih delov. Zato določitev upravnika ni več obvezna v vseh primerih, kot je bilo to po SZ. Ker SZ-1 in SPZ znaten del poslov upravnika urejata drugače, je potrebno skleniti novo pogodbo o upravljanju, če je ta obvezna. Ker pa je SZ-1 razveljavil določbe SZ, je s tem prenehala tudi pogodba o upravljanju, sklenjena s tožečo stranko. Nove pogodbe etažni lastniki niso sklenili, nadomestiti pa je tudi ne more zapisnik sestanka skupnosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je glede na zahtevan znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik zatrjuje, da je na podlagi pogodbe o upravljanju z dne 23.10.1992, sklenjene med njegovim pravnim prednikom in Z., upravnik zgradbe na naslovu AA. Toženec, ki je eden od pravnih naslednikov zavoda, pa zatrjuje, da je pogodba prenehala veljati, saj je bila sklenjena na podlagi določb SZ, ki ga je SZ-1 razveljavil in drugače uredil obligatornost imenovanja upravnika ter razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom. S takšnim argumentom pa toženec ne more uspeti.

Tako SZ kot SZ-1 sta določila primere, ko je imenovanje upravnika obligatorno (1. odstavek 27. člena SZ in 1. odstavek 48. člena SZ-1), čeprav pritožba meni drugače. Ne glede na to, pa je mogoče skleniti pogodbo o upravljanju in imenovati upravnika tudi v drugih primerih. Razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki je pogodbeno razmerje, urejeno tako v določbah stanovanjske zakonodaje (SZ, SZ-1 in SPZ) kot v obligacijskih predpisih, ki preneha v primerih, določenih z zakonom ali pa s soglasjem strank (2. odstavek 9. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Ni pa moč pritrditi tožencu, da takšna pogodba preneha tudi v primeru, če zakonodaja, na podlagi katere je bila sklenjena, preneha veljati. SZ-1 namreč prenehanja pogodb, sklenjenih pred njegovo uveljavitvijo, ne določa, morebitnega drugačnega prenehanja pogodbenega razmerja pa toženec ne zatrjuje.

Ker pogodba o upravljanju, na podlagi katere tožnik terja plačilo od toženca kot enega izmed etažnih lastnikov, zaradi spremembe zakonodaje ni prenehala veljati, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa tožeča stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni z ničemer doprinesel k pritožbeni odločitvi ter tako ni bil potreben (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).