VSK sodba Cp 504/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki od toženih zahtevali, da solidarno plačata vsaki po 50.000 EUR odškodnine zaradi zatrjevane okrnitve ugleda in dobrega imena. Iz razlogov sodbe izhaja, da vloga z dne 8.11.2007 sploh ni bila podlaga za vložitev tožbe. Tožeča stranka tudi ni konkretizirala, katere izjave na tiskovni konferenci, so tiste, zaradi katerih je bil okrnjen njen ugled oziroma dobro ime, tudi trditve o vzročni zvezi (o neresničnosti izjav v vlogi) in o nastali škodi so le pavšalne in niso podprte z dokazi. Tiskovno konferenco je izvedla samo prvo tožena stranka, zato v tem delu ni podana pasivna legitimacija druge tožene stranke.

2Zoper sodbo se tožeči stranki pritožujeta. Navajata, da sodišče ni ločilo trditev tožeče stranke od izpovedi zakonitega zastopnika in priče Z.. Zahtevek je zavrnilo, ker sporna vloga ni bila podlaga za vložitev tožbe. Tako očitno zmedena izjava ne more biti razlog za zavrnitev postopka. Sodišče ne sme presojati, kaj stranka zatrjuje na podlagi izpovedi, izpovedi so lahko le dokaz, ne morejo pa spremeniti trditev strank, kar posebej velja za pričo M.Z., ki ni zakoniti zastopnik. Oba zaslišana sta bila predlagana kot dokaz o višini škode. Če sta menila, da je škoda nastala zaradi časopisnega članka in ne zaradi sporne izjave, to ni razlog za zavrnitev zahtevka, še posebej, ker je v članku povzeta vsebina izjave. Sodišče tudi nekorektno očita tožeči stranki, da ni podala ustreznih trditev v zvezi s člankom, saj očitno ni bil njen namen, da bi članek postal podlaga tožbe, ampak je bil predlagan le kot dokaz. Ni pravilna niti trditev sodišča, da tožeči stranki nista pojasnili, v čem se kaže krnitev njunega ugleda in dobrega imena, v kolikor se ta del obrazložitve nanaša na sporno izjavo. Trditve tožečih strank so bile namreč po predhodnem stališču sodišča zadostne. Zaradi zgoraj opisanega napačnega stališča sodišče izpovedi sploh ni ocenjevalo. Dovolj je, da tožeča stranka postavi trditve o nematerialni škodi in jo zadosti opiše, „občutenje“ škode pa mora izhajati iz izvedenih dokazov. Če pa se ta del obrazložitve nanaša na članek, je brezpredmetna, saj članek ni podlaga tožbe.

3V odgovorih na pritožbo sta obe toženi stranki prerekali pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Drugotožena stranka je še ugovarjala pasivno legitimacijo, saj dopis z dne 8.11.2007 ni bil delo drugotožene stranke.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pri okrnitvi ugleda in dobrega imena pravne osebe je vzročna zveza med neko izjavo o določenih dejstvih in okrnitvijo dobrega imena in ugleda podana takrat, kadar je vsebina te izjave neresnična. Če bi bila namreč izjava resnična, ugled in dobro ime ne bi bila okrnjena zaradi izjave, temveč že zaradi ravnanja pravne osebe. Vzročno zvezo kot eno izmed predpostavk odškodninske odgovornosti mora dokazati oškodovanec. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožnici neresničnost izjav toženih strank zatrjevali le pavšalno in tudi sicer te trditve nimajo opore v dokazih. Tega zaključka sodišča prve stopnje pritožba ne napada. Povedano pa pomeni, da ni podan obstoj vzročne zveze in je bil že iz tega razloga tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

6Pritožbeno sodišče se zato s posameznimi pritožbenimi trditvami niti ni ukvarjalo, saj tožeči stranki tudi v primeru, da bi se izkazale za utemeljene, z zahtevkom ne bi mogli uspeti. Sodbo je preverilo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker teh ni našlo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

7Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko in na določbi 155. člena ZPP za toženi stranki, saj glede na vsebino pritožbe, strošek odgovora na pritožbo ni potreben strošek tega postopka.