VSRS Sodba I Ips 10419/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Obsojeni I. H. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spoznan za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi v enem letu po pravnomočnosti sodbe povrne nastalo škodo v znesku 6.205,28 EUR. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 17. členom ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodi in sodni odločbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa, da drugostopno sodno odločbo razveljavi ter vrne navedenemu sodišču v ponovno odločanje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

4Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjasnila.

B.

5Obsojenčev zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je obsojenec ogoljufal oškodovano družbo s tem, ko ji je zaračunal večjo količino asfaltne mase, kot jo je dejansko na parkirišču vgradil in meni, da so takšni zaključki obeh sodišč v nasprotju s temeljno poslovno listino (računom). Iz računa je, kot navaja zagovornik, razvidno, da je bila cena storitve določena po enoti m2 in ne enoti po toni vgrajene asfaltne mase, zato obsojeni ni bil dolžan obveščati oškodovane družbe o dejanski količini porabljene asfaltne mase. Zagovornik na ta način uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (protispisnost).

6Obsojenec in oškodovana družba sta dogovorila neto ceno 7,01 EUR za dobavo in vgradnjo kvadratnega metra asfaltne površine, kar je po mnenju zagovornika v tem kazenskem postopku odločilno dejstvo, ki sta si ga sodišči prve in druge stopnje napačno interpretirali in z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke kršili še obsojenčevo ustavno pravico do kontradiktornosti in izvajanja dokazov v svojo korist (29. člen Ustave RS). Ne glede na način oblikovanja cene storitve (cena na enoto ali s pomočjo drugih klavzul, ki jih poznajo Posebne gradbene uzance), Vrhovno sodišče zaključuje, da je za ta kazenski postopek odločilno, da je obsojenec ponudbeno ceno 7,01 EUR oblikoval ob predpostavki, da bo asfaltna površina debela 4 cm, zamolčal pa je dejstvo, da je vgradil manj asfaltne mase, kot je bilo dogovorjeno in nato zaračunano. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana samo takrat, kadar se pomanjkljivosti sodbe nanašajo na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost storilca. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in jih v sodbi na strani štiri in pet tudi utemeljilo. Ker je razlaga pravnih pravil v pristojnosti sodišča in ne izvedencev, način določanja cen v gradbeni pogodbi pa je urejen v Obligacijskem zakoniku in Posebnih gradbenih uzancah, pritegnitev izvedenca gradbene stroke že iz tega razloga ni bila potrebna. Različni načini obračunavanja opravljenih storitev ne predstavljajo odločilnega dejstva, zato tudi kakršnakoli pojasnila izvedenca gradbene stroke v tej smeri ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča.

7Nadalje zahteva pravnomočni sodbi očita, da se do dokaza, in sicer do izpovedbe priče A. Z., ni v celoti opredelila, s čimer naj bi bila kršena obsojenčeva pravica iz drugega odstavka 17. člena ZKP, v povezavi z drugim odstavkom 371. členom ZKP. Ta priča je izpovedala, da je porabljena količina asfaltne mase odvisna od pripravljalne podlage in da predpis dovoljuje 20 % odstopanje. Za obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obsojenca niti ni bistveno, zakaj asfaltna masa ni bila položena v dogovorjeni višini, bistveno je, da je to dejstvo obsojenec oškodovani družbi zamolčal in storitev zaračunal, kot bi jo izpolnil v okviru dogovorjenih pogojev.

8V zaključnem delu zahteve zagovornik v zvezi z izračunom višine premoženjskopravnega zahtevka, ponovno uveljavlja kršitev 11. točke 371. člena ZKP. Zagovornik po vsebini izpodbija pravilnost izračuna premoženjskopravnega zahtevka in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa, po drugem odstavku 420. člena ZKP, tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

C.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.