UPRS sklep II U 224/2009

Tožba se zavrže.

Prvostopni organ je s sklepom, št. DT 42916-137/2008-2-2 (14032-01) z dne 19. 12. 2008, zavrnil vlogo tožnika za zadržanje davčne izvršbe, začete na podlagi sklepa, št. DT 42914-322/2008-3-14032-01, o davčni izvršbi dolga iz premičnin, izdanega 19. 11. 2008, ter še odločil, da stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Drugostopni organ je z odločbo, št. DT-499-29-27/2009-2 z dne 26. 5. 2009, zavrnil pritožbo tožnika zoper navedeni sklep. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je tožniku – davčnemu zavezancu za neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, izdal sklep, št. DT 42914-322/2008-3-14032-01 z dne 19. 11. 2008, o davčni izvršbi dolga iz premičnin. Zoper izdani sklep se je tožnik pritožil, hkrati pa je podal tudi vlogo za zadržanje davčne izvršbe, začete na podlagi tega sklepa. Večino dolga, za katerega je bil uveden postopek davčne izvršbe, izvira iz odločbe, št. DT 0610-36/2007-7-0950-30 z dne 28. 1. 2008, izdane v postopku inšpiciranja. Zoper to odločbo je tudi vložena pritožba, ki še ni rešena. Za obveznosti, ki so bile naložene po tej inšpekcijski odločbi, je Davčni urad Maribor že vodil postopke davčne izvršbe in sicer s sklepom, št. DT 42912-8495/2008-1 (09072-02) z dne 15. 5. 2008, o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. Zoper ta sklep se je tožnik tudi pritožil, vendar pa je drugostopni organ z odločbo, št. DT-499-29-322/2008-02 z dne 28. 7. 2008, pritožbo zavrnil z obrazložitvijo, da je za postopek davčne izvršbe bistveno, da je inšpekcijska odločba izvršljiva, da njena izvršitev ni bila odložena oziroma ni bilo dovoljeno obročno plačilo dolga. Sama vloga za odlog izvršbe pa ne predstavlja ovire za postopek davčne izvršbe. Šele če bi bilo tej vlogi ugodeno, v času, za katerega bi bila izvršba odložena, postopek davčne izvršbe ne bi bil mogoč. Tega v konkretnem primeru ni bilo. Iz listin v spisu je razvidno, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, zato je izdan v skladu z zakonom. Zaradi navedenega se vloga za zadržanje davčne izvršbe zavrne. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da določba 4. odstavka 157. člena ZDavP-2 daje organu možnost, da oceni, ali so podani pogoji za zadržanje davčne izvršbe ali ne. Pogoji so podani samo v primeru, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi in samo za čas izdaje odločbe o pritožbi. Prvostopni organ se je glede na podatke spisa odločil, da vlogo zavrne, saj po njegovi oceni pritožbi glede na spisno dokumentacijo, ki se nanaša na davčni inšpekcijski nadzor, in glede na to, da je bila pritožba zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva zavrnjena, dejansko stanje pa se v zvezi z dolgom iz naslova davka na dodano vrednost, ni v ničemer spremenilo, pritožbi ne bi bilo mogoče ugoditi. V pritožbene navedbe, ki se nanašajo na druge postopke, se drugostopni organ ni spuščal. Prav tako ni bila okrnjena tožnikova pravica iz določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP). Prvostopni organ je tožnika celo povabil na razgovor z namenom razjasnitve okoliščin, zaradi katerih se je tožnik pritožil na sklep o davčni izvršbi z dne 19. 11. 2008, vendar se tožnik vabilu ni odzval. V vabilu je prvostopni organ tudi navedel, da če tožniku predlagani datum ne ustreza, da lahko predlaga nov termin. V odgovoru z dne 21. 1. 2009 je tožnik navedel, da se vabilu ne more odzvati zaradi zadržanosti in tudi iz razloga, ker ne vidi potrebe po razjasnjevanju. V skladu z določbo 35. člena ZUP pa tudi niso podani razlogi za izločitev uradne osebe.

Tožnik je vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov in v njej navedel, da je zoper odločbo o inšpekcijskem nadzoru vložil pritožbo in istočasno odložitev izvršitve obveznosti. Organ je njegovo vlogo zavrnil z nejasno in nepopolno obrazložitvijo, da se za poplačilo istih obveznosti že vodi postopek davčne izvršbe na podlagi sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 15. 5. 2008. Organ je po tožnikovem mnenju nepravilno presodil njegovo vlogo, saj ni odgovoril niti na enega izmed tožnikovih argumentov. Glede na zakonsko določbo, da pritožba zoper sklep ne zadrži davčne izvršbe, bo tožnik glede na višino izterjevanega dolga in svojo ekonomsko moč zagotovo oziroma zelo verjetno utrpel škodljive davčne posledice, ki podjetje lahko pripeljejo tudi do stečaja. Pri presoji take vloge gre nedvomno za diskrecijsko pravico organa. Tožnik meni, da bi moral organ njegovo vlogo vsebinsko obravnavati in izdati meritorno odločbo. To pa pomeni, da bi se moral opredeliti do vseh njegovih navedb. Pri tem je treba opozoriti, da v primeru odloga izvršbe po uradni dolžnosti po določbi 87. člena ZDavP-2 gre za varstvo pravic stranke in varstvo javnega interesa. Treba je tudi opozoriti na temeljno načelo varstva pravic stranke iz določbe 7. člena ZUP. Zavrženje strankinega predloga v tej zadevi stranki onemogoča uveljavitev njene pravice, obenem pa je lahko v nasprotju z javnim interesom. Diskrecijska pravica organa pomeni, da mora organ že po uradni dolžnosti pretehtati svojo odločitev tudi v primeru, če zavezanec vloge za odlog izvršitve odločbe ne bi vložil. Tega organ ni storil. Tožnik še meni, da bi že zaradi narave stvari o vlogi za odlog izvršitve odločbe morala odločati oseba, ki ni sodelovala pri izdaji izpodbijane odločbe, ki bi lahko nepristransko ocenila, ali bi bilo mogoče pritožbi tožnika ugoditi oziroma ali so izpolnjeni pogoji za zaprošeno zadržanje oziroma odložitev izvršitve obveznosti, naloženih z nepravnomočno inšpekcijsko odločbo do odločitve o tej pritožbi. Tožnik je predlagal sodišču, da odpravi izpodbijani sklep.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke poslal upravne spise.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Z določbo 4. odstavka 157. člena ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 117/06 s spremembami in dopolnitvami) se ureja t.i. suspenzivni učinek pritožbe v davčnem postopku, saj lahko davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, torej določi suspenzivni učinek pritožbe do odločitve drugostopnega davčnega organa. Po presoji sodišča iz zadnje citirane določbe tako izhaja, da gre v takih primerih za diskrecijsko odločanje davčnega organa po uradni dolžnosti. O odlogu davčne izvršbe odloča davčni organ od prejema pritožbe pa do odločitve drugostopnega organa o njej. Odlog sicer lahko predlaga tudi stranka, vendar organ na predlog ni vezan, pač pa ima naravo pobude. Merilo za odločitev pristojnega organa je njegova presoja, ali bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Če bi kadarkoli v postopku (do odločitve drugostopnega organa) prvostopni organ presodil, da obstaja možnost ugoditve pritožbi, bo iz razlogov pravne varnosti, kot tudi racionalnosti postopka tako na strani zavezanca kot na njegovi strani, določil suspenzivni učinek pritožbe.

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik z vlogo (ki jo je vložil hkrati s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi dolga iz premičnin z dne 19. 11. 2008) zahteval zadržanje začete davčne izvršbe, česar pa glede na določbo 4. odstavka 157. člena ZDavP-2 ne more zahtevati, saj na razloge za zadržanje začete davčne izvršbe pazi davčni organ po uradni dolžnosti. Z izpodbijanim sklepom, s katerim je prvostopni organ zavrnil takšno zahtevo tožnika, tako glede na navedeno očitno ni poseženo v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist.

Sodišče je zato v skladu z določbo 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, 119/08 - odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožnika zavrglo.