VSRS Sodba II Ips 939/2007

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 421,37 EUR stroškov odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pogodbe o prenosu pravice uporabe nepremičnine v vl. št. 935 k.o. .., ki je bila sklenjena 9. 7. 1997 med Krajevno skupnostjo A. in Kulturnim prosvetnim društvom A. (1. točka izreka). Posledično je odločilo, da je toženka dolžna tožnici izročiti v last in posest vse premoženje, prejeto na podlagi te pogodbe (2. točka izreka) in izstaviti dovolilo, s katerim izrecno in nepogojno dovoli, da se pri nepremičninah parc. št. 800/1 k.o. ... in parc. št. 800/2 k.o. ..., vpisanih v vl. št. 935 k.o. ..., vknjiži lastninska pravica v korist in na ime tožnice (3. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper navedeno odločitev je toženec vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da sodbi spremeni in zahtevek zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje ni (dovolj natančno) ocenilo vprašanja lastništva doma v času njegove gradnje. Društvo je bilo namreč takrat v zemljiški knjigi vodeno kot uporabnik doma in nato desetletja nosilec pravice uporabe, zato sprememba imetnika pravice ni bila daritev, temveč vrnitev nepremičnine nazaj v toženčevo posest. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pravne narave pogodbe oziroma jo je opredelilo napačno. Po mnenju revidenta gre za listino, s katero sta pogodbenika uredila pravna razmerja in kot takšna predstavlja podlago za izvedbo prenosa pravice uporabe v zemljiški knjigi. Ne strinja se z zaključkom, da do sklenitve takšne pogodbe ni upravičen, ko pa je bil dejanski lastnik doma ves čas on. Dom je zgradil, ga vzdrževal, zagotavljal investicijska sredstva in sredstva za vzdrževanje, česar se je Krajevna skupnost A. ob podpisu pogodbe zavedala. Sodišču očita nepravilno uporabo določb Zakona o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/93 in naslednji; v nadaljevanju ZLS), ker se je pri razlagi tretjega odstavka 51. člena ZLS oprlo na odločbo Vrhovnega sodišča z dne 19. 2. 2003, ki po njegovem mnenju obravnava drugačen primer: pri slednji je šlo za resnično brezplačno razpolaganje in za nedopusten nagib pri sklenitvi darilne pogodbe, medtem ko gre v obravnavani zadevi za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, pri čemer sta pogodbeni stranki ravnali z dopustnim nagibom in namenom popraviti krivico, ki je bila tožencu storjena z neupravičeno odvzeto pravico uporabe. Sodišči sta nepravilno uporabili določbo prvega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ko sta zaključili, da je toženec prekludiran glede predlaganja novih dokazov za zaslišanje prič. Uporaba določbe ni bila potrebna, saj bi sodišče lahko izvedlo vse dokaze brez zavlačevanja postopka. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da vprašanje lastništva doma v času njegove gradnje pravno ni pomembno, ker je toženec v letu 1977 dom prenesel na krajevno skupnost in tega posla nikoli ni izpodbijal. V prejšnji družbeni ureditvi je bilo namreč celotno premoženje družbena lastnina v uporabi posameznih oseb. Prenos pravice uporabe je predstavljal prostovoljno dejanje, primerno za tiste čase, ko dejanska lastnina ni predstavljala posebne pravne kategorije. V zvezi s tem revizija izpodbija tudi zaključke o pritožbenih novotah, ki se nanašajo na čas gradnje (tj. o neobstoju krajevne skupnosti in o vsesplošnem sodelovanju krajanov A. v društvu) in poudarja, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili vse tiste dokaze, ki bi utemeljili toženčevo lastninsko upravičenje. Sodišče druge stopnje je zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so nejasni, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki je nanjo odgovorila. V odgovoru poudarja, da revizija v pretežni meri zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede prekluzij opozarja, da se toženec prvega naroka za glavno obravnavo 9. 12. 2005 ni udeležil, na drugem naroku novih dokazov ni predlagal, za kasneje predlagane dokaze pa ni izkazal opravičljivega razloga. Revizija pavšalno uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki tudi ni utemeljena, saj sta sodbi obrazloženi logično in prepričljivo. Tožnica pritrjuje razlagi tretjega odstavka 51. člena ZLS in pri tem opozarja, da je sodišče vezano na dejansko ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

5Revizija ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Ker mora revident ta revizijski razlog obrazložiti, tako da procesno kršitev (vsaj) opredeli, ni mogoče upoštevati na načelni ravni uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Očitek, da se sodišče ni opredelilo do pravne narave pogodbe o brezplačnem prenos pravice uporabe na toženko, ne drži. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil skupen namen pogodbenih strank uskladiti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim, tako da bo toženec poleg dejanskega postal tudi pravnoformalni lastnik nepremičnine (kulturnega doma). Gre za dejansko ugotovitev, na katero je sodišče v tej fazi postopka vezano (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). V tem kontekstu je zato pravilno stališče toženca, da pri sklenitvi pogodbe ni šlo za novo (neodplačno) razpolaganje, temveč za ugotovitev določenih pravnih dejstev, ki so tožencu omogočila vpis pravice uporabe nanj v zemljiški knjigi – torej za ugotovitev (domnevno) obstoječega pravnega razmerja za potrebe vpisa (domnevne) pravice uporabe v zemljiško knjigo. Čeprav je bila pogodba sklenjena v času veljavnosti Zakona o lokalni samoupravi (le-ta je pričel veljati 15. 1. 1994), pa glede na obrazloženo ne predstavlja novega razpolaganja (v smislu nove pridobitve pravnega naslova za prenos pravice uporabe) in že zato določba tretjega odstavka 51. člena ZLS v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Zato tudi niso pomembna razglabljanja revidenta ne sodišč o tem, ali gre za z zakonom dopustno neodplačno razpolago, to je za podaritev premoženja za humanitarne, znanstvenoraziskovalne, izobraževalne ali druge tovrstne namene.

8Za obravnavani primer je bistveno le, ali je toženec pogodbo, katere namen je bil uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, sklenil na podlagi takšnih pravnih dejstev, ki so upravičevala njeno sklenitev in posledično vknjižbo pravice uporabe v zemljiško knjigo. Po oceni sodišč tožencu teh dejanskih lastninskih upravičenj ni uspelo dokazati, temu zaključku pa pritrjuje tudi revizijsko sodišče. Toženec se je kot prvotni imetnik pravice uporabe na domu tej pravici odrekel in jo v letu 1977 s pogodbo prenesel na krajevno skupnost. Pri tem ni mogoče slediti revidentu, da mu je bila pravica uporabe odvzeta neupravičeno, ko pa je ugotovljeno, da je do prenosa te pravice prišlo na veljavni pogodbeni podlagi, iz razloga družbeno ekonomskih razlogov, torej z namenom zadovoljevanja potreb vseh krajanov Krajevne skupnosti A. Čeprav je tedaj obstajal drug družbeni sistem, pogodba stranki veže enako kot vsaka druga. Glede na navedeno je pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da okoliščine pred sklenitvijo te pogodbe (o lastništvu doma v času njegove gradnje) niso pravno pomembne in ne morejo utemeljiti tožnikovega lastninskega upravičenja, posledično pa so nepomembni tudi očitki procesnih kršitev, ki naj bi jih sodišče storilo pri ugotavljanju teh dejstev. Ker je bila sporna pogodba sklenjena brez (veljavne) pravne podlage, je nična, ravnanja, opravljena na njeni podlagi, pa neveljavna.

9Glede na navedeno revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

10Toženec, ki z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka, tožnici pa mora povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški znašajo 421,37 EUR ter obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialnih stroškov in davek na dodano vrednost (razvidni so iz odmere na list. št. 113 spisa). Odmerjeni so skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003), na katero napotuje prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; ki se uporablja na podlagi 19. člena ZOdv-C). Toženec je stroške dolžan plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).