VSL sklep I Cpg 806/2011

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil:

''1. Blokirajo se denarna sredstva toženi stranki na njunih transakcijskih računih, in sicer na transakcijskem računu prvotožene stranke, družbe A., d.o.o., odprtem pri S. d.d., in na transakcijskem računu drugotožene stranke, družbe P. d.o.o., odprtem pri N. d.d., kakor tudi na kateremkoli drugem njunem računu pri katerikoli drugi organizaciji za plačilni promet, v skupni višini 18.000,00 EUR ter se S. d.d. in N. d.d., in vsem drugim organizacijam za plačilni promet, pri katerih imata toženi stranki odprte transakcijske račune, prepove toženima strankama ali komu drugemu po njunem nalogu ali pooblastilu s transakcijskih računov toženih strank izplačati kakršenkoli denarni znesek, če bi se zaradi tega izplačila skupno stanje denarnih sredstev na transakcijskih računih toženih strank znižalo na manj kot 19.000,00 EUR.

Ta začasna odredba velja do izpolnitve obveznosti toženih strank do tožeče stranke po pravnomočni sodbi, izdani v tem pravdnem postopku oziroma do pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke v tem pravdnem postopku.''

2Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 275. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri sodišče izda na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil trpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe.

6Prvostopenjsko sodišče je predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da varščina v višini zakonskih zamudnih obresti od zneska, katerega blokado predlaga, za čas 3 let, po letni obrestni meri 9,5 %, kar predstavlja znesek 5.700,00 EUR, ne more predstavljati škode, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe, saj dolžnikove škode ni mogoče presojati le skozi institut zamudnih obresti, temveč se dolžnikova škoda lahko kaže tudi v drugih oblikah, kar pomeni, da nedvomno lahko presega zakonske zamudne obresti.

7Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku ko pravi, da bi prvostopenjsko sodišče lahko samo določilo varščino, v kolikor je menilo, da predlagana ni ustrezna. Vendar pa je odločitev kljub temu, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju pravilna.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 275. člena ZIZ in ponudila varščino v določeni višini. Pri tem obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ ni niti zatrjevala, ker očitno meni, da za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 275. člena ZIZ zadošča položena varščina.

9Dobesedna razlaga določbe prvega odstavka 275. člena ZIZ bi lahko privedla do tega, da bi nekdo, ki trdi, da je upnik, dosegel izdajo začasne odredbe že s samo položitvijo varščine. Namen te določbe nedvomno ni bil takšen. Določba sicer dopušča izdajo začasne odredbe, ne da bi upnik izkazal verjeten obstoj terjatve in nevarnosti, kar pa še ne pomeni, da upniku nikakor ni potrebno izkazovati obstoja terjatve in nevarnosti, le ''verjetno'' mu ju ni potrebno izkazati.

10Po oceni pritožbenega sodišča je določba pisana za primere, ko sicer upnik ne izkaže v zadostni meri verjetnosti obstoja terjatve in nevarnosti, torej, ko pogoji za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ niso izpolnjeni, sodišče pa presodi, da je glede na okoliščine danega primera začasna odredba potrebna in smiselna za zavarovanje upnikove terjatve, v kolikor seveda upnik predlaga založitev varščine.

11Tožeča stranka je sicer, ko je utemeljevala tožbeni zahtevek, izkazovala verjeten obstoj terjatve, ni pa izkazovala obstoja druge predpostavke za izdajo začasne odredbe, v skladu z določbami drugega do četrtega odstavka 270. člena ZIZ, niti je ni zatrjevala. Prav tako ni navedla, katera so tista dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo izdajo začasne odredbe proti toženi stranki. Začasna odredba namreč pomeni poseg v premoženjski in pravni položaj dolžnika, ki ga pogosto ni mogoče ublažiti z denarnim nadomestilom. Prvostopenjsko sodišče je že samo ugotovilo, da se določba prvega odstavka 275. člena ZIZ mora obravnavati restriktivno, saj so začasne odredbe lahko hud poseg v pravni položaj dolžnika. V nasprotnem primeru bi sicer lahko postale nevarno orodje v rokah upnikov.

12Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala niti minimuma tistega, kar bi morala za utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe, saj ni niti zatrjevala obstoja vseh predpostavk za izdajo začasne odredbe, niti potrebnosti izdaje le te.

13Odločitev prvostopenjskega sodišča se ob povedanem izkaže kot pravilna.

14Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, po ugotovitvi, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).