VSL sodba II Cpg 393/2011

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 94835/2008 z dne 14. 11. 2008 razveljavi tudi v dajatvenem in stroškovnem delu ter se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Uvodno pojasnilo

1Višje sodišče v Ljubljani je o predmetni pritožbi odločilo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011, na podlagi katerega je bilo 79 Cpg zadev iz pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru na podlagi določbe 105.a člena in prvega odstavka 60. člena Zakona o sodiščih prenešeno na Višje sodišče v Ljubljano. To sodišče pa je po sodnici posameznici o pritožbi odločilo na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

2Sodišče prve stopnje je v izreku citiran sklep o izvršbi v nerazveljavljenem delu vzdržalo v veljavi in toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 914,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 09. 2008 in stroške izvršilnega postopka v znesku 187,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 12. 2008 do plačila (1. točka izreka) ter ji povrne tudi njene pravdne stroške v znesku 293,32 EUR s pripadki.

3Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja bistveno kršitev določil pravdnega postopka in zmotno pravo materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5Plačilo vtoževanega zneska tožeča stranka zahteva na podlagi menice. Ker je menica vrednostni papir, zanjo veljata tudi določili prvega odstavka 216. člena in 217. člena OZ. Po prvem določilu je terjatev iz vrednostnega papirja vezana na sam papir in gre njegovemu zakonitemu imetniku, po drugem pa se lahko izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja zahteva samo ob predložitvi tega papirja. Pravilna uporaba citiranih določil pomeni, da brez predložitve menice, terjatve, ki iz menice izhaja, ni mogoče izterjati. Oziroma drugače povedano: tako kot s fotokopijo bankovca ni mogoče plačati obveznosti, tudi s fotokopijo menice ni mogoče doseči izplačila zneska, navedenega na menici. Predložitev menice torej ni formalna, pač pa materialna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka.

6Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je meničnemu tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi fotokopije menice. Pravica iz vrednostnega papirja se lahko prenaša z izročitvijo, s cesijo ali z indosamentom (218. do 219. člen OZ). Iz tega sledi, da ni nujno, da je tožeča stranka še vedno zakoniti imetnik sporne menice. Menična obveznost je abstraktna obveznost. To za lastno menico pomeni, da menični zavezanec po prenosu menice na tretjo osebo, ne more več uveljaviti proti zakonitemu imetniku menice ugovorov iz temeljnega posla. Torej ni nujno, da z izpolnitvijo obveznosti iz sodbe, izdane na podlagi fotokopije menice, preneha tudi obveznost iz menice. Ker pa po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo tožeča stranka menice ne more več predložiti (primerjaj prvi odstavek 286. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

7Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Ker tožena stranka povrnitve svojih stroškov postopka ni zahtevala, je pritožbeno sodišče tudi odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pravdnega postopka zavrnilo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški pa toženi stranki niso nastali.