217. člen OZ

Ker v obravnavani zadevi predlagatelj vse do izdaje izpodbijanega sklepa sodišču ni predložil izvirnika, ampak le kopijo zemljiškega pisma, ni uspel izkazati imetništva zemljiškega pisma in tudi ne izpodbiti domneve iz četrtega odstavka 172.a člena ZIZ.1 Kot pravilno se torej izkaže stališče sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal upravičenja za vložitev predloga za ustavitev izvršbe na nepremičnine po 180. členu ZIZ.

Predložitev menice je materialna predpostavka za utemeljenost zahtevka na plačilo menične vsote. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo ugovarjala ustreznosti verodostojne listine (menice), na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi. S tem je smiselno zatrjevala, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi. Po prvem odstavku 437. člena ZPP mora sodišče, če ugotovi, da je takšen ugovor utemeljen, sklep o izvršbi s sklepom razveljaviti in po pravnomočnosti tega sklepa začeti z obravnavanjem glavne stvari.

Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. S prevzemom dolga stopi prevzemnik namesto prejšnjega dolžnika, ta pa je prost obveznosti.

Samo dejstvo, da je bil menični obrazec (blanket) fotokopiran, ne vpliva na veljavnost menice, v kolikor le ta vsebuje vse z ZM določene bistvene sestavine oziroma sestavne dele (načelo pisnosti).

Upoštevaje, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi in sklep o zavarovanju s predhodno odredbo izrecno oporekala verodostojnosti listine/menice kot podlage za izdajo sklepa o izvršbi, bi morala tožeča stranka izvirnik menice, v izkaz njene verodostojnosti, predložiti najkasneje v postopku zavarovanja pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Meničnemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi zgolj na podlagi fotokopije menice.

Glede na splošni pojem in vsebino vrednostnega papirja in glede na definicijo nematerializiranih vrednostnih papirjev je izvršba na nematerializirane vrednostne papirje zaradi poplačila denarne terjatve posebna oblika izvršbe za uveljavitev oziroma prenos denarne terjatve. Za to sredstvo izvršbe je za odločitev o predlogu za izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerialnih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po 100. členu ZIZ.

V izvršilnem postopku, v katerem je predlagan rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev, je pristojno sodišče po členu 100 ZIZ.

Za poplačilo denarne terjatve je upnik predlagal več sredstev izvršbe, torej več sodnih dejanj, s katerimi je mogoče doseči namen izvršbe. Ker je krajevna pristojnost sodišča odvisna od predmeta izvršbe in od predlaganih izvršilnih sredstev, je v 35. členu ZIZ določeno, da je za odločitev o predlogu krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V konkretnem primeru je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za rubež nematerializiranih vrednostnih papirjev. Izvršba na nematerializirane vrednostne papirje spada med sredstva izvršbe, ki so navedena v 30. členu ZIZ, toda ta zakon je posebej ne ureja. Splošni pojem vrednostnih papirjev je določen v 212. členu in v naslednjih členih, do 234. člena OZ, pojem, način izdaje in prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjev pa ureja ZNVP Ur.l. RS, št. 23/99), ki v 3. členu opredeli centralni register vrednostnih papirjev, v členih od 60. do 64. pa ureja pridobitev in prenos pravic na podlagi sodne odločbe. Toda ZNVP ne vsebuje nobene določbe o krajevni pristojnosti sodišča in ker je ne vsebuje niti ZIZ, je treba uporabiti splošno določbo o krajevni pristoj