VSL sodba I Cpg 1454/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 18.932,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 1997 dalje do plačila (prva točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (druga točka izreka).

2Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obravnavana zadeva na Višjem sodišču v Ljubljani obravnavana že drugič. Prvič je pritožbeno sodišče z odločbo, opr. št. I Cpg 452/2009 z dne 27. 01. 2010 pritožbi delno ugodilo in sodbo razveljavilo v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na 18.932,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 1997 dalje do plačila. Nadalje je pritožbi delno ugodilo in sodbo v 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na znesek 18.612,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi spremenilo tako, da je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. V ponovljenem postopku je moralo sodišče prve stopnje zaradi nejasnih pogodbenih določil, najprej poiskati skupni namen pogodbenih strank in se nato opredeliti do zamude pri izročitvi nepremičnine in krivde za to zamudo ter posledično odločiti tudi o pogodbeni kazni, stroških najema poslovnih prostorov in stroških dodatnega čiščenja.

6Pri presoji kdo je kriv za zamudo pri izročitvi predmetov Prodajne pogodbe z dne 07. 12. 1995 se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. B. in listinsko dokumentacijo v spisu. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da za zamudo niso krive le predlagane spremembe s strani tožeče stranke, ampak tudi zamuda pri izvajanju del s strani tožene stranke. Nadalje iz mnenja izhaja, da se pri izvedbi na funkcionalni ključ spremembe pravilom dogovorijo ob sklenitvi pogodbe (kar se v obravnavanem primeru nedvomno ni zgodilo), kasneje so možne le spremembe za katere ni potrebna projektna dokumentacija. Za spremembe predlagane s strani tožeče stranke je projektna dokumentacija nedvomno bila potrebna, saj je šlo med drugim tudi za spremembo načina ogrevanja, za kar pa je, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja (list. št. 154), projektna dokumentacija potrebna, pri čemer je sporno kdo jo je bil dolžan predložiti. Po mnenju izvedenca je dolžan dokončati sporne poslovne prostore pridobitelj uporabnega dovoljenja, ni pa nedvomno določljivo kdo uporabno dovoljenje pridobi. Običajno spremembe in naročilo projektov koordinira izvajalec, razen v kolikor je drugače dogovorjeno. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru bilo drugače dogovorjeno, saj je v 2. odstavku 1. člena prodajne pogodbe določeno, da poslovne prostore dokonča kupec in zanj pridobi uporabno dovoljenje, 5. člen pogodbe pa določa, da je kupec (tožeča stranka) tisti, ki izdela projekte dokončne izgradnje poslovnih prostorov. Ob ugotovitvi, da je kupec dejansko naročil spremembe in da je bil poslovni prostor dokončan v skladu z njegovimi spremembami, ne pa po osnovnem projektu ter glede na 7. člen pogodbe, ki izročitev veže na izpolnitev obveznosti kupca po pogodbi, listinska dokumentacija ne potrjuje navedb tožeče stranke, da izdelava projektov ni bila njena obveznost. Tako postane smiseln tudi 2. odstavek 1. člena, da kupec dokonča prostore – v obravnavanem primeru jih je sicer dokončal prodajalec, vendar po željah in projektih kupca. Upoštevaje navedeno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil skupni namen pogodbenih strank, da tožeča stranka kupi dokončane prostore, ki pa jih tožena stranka dokonča po željah in posledično projektih tožeče stranke, niso utemeljene pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče izvedenskega mnenja pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Kljub ugotovitvi izvedenca, da je tožena stranka tudi sama zamujala pri gradnji poslovnega prostora, je bistveni in odločilen vzrok za zamudo, da je tožeča stranka predlagala spremembe, vendar zanje ni predložila ustrezne projektne dokumentacije. Posledično se je zavlekla celotna gradnja, saj ni šlo le za spremembe, ki se nanašajo na finalna obrtniška dela, ampak za spremembe, za katere je potrebno pridobiti ustrezno projektno dokumentacijo (način ogrevanja, potegnitev dvigala do četrte etaže, spajanje poslovnega dela z delom stanovanja,...). Ker tožeča stranka za predlagane spremembe ustrezne projektne dokumentacije ni predložila, ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, posledično pa ji tožena stranka ni mogla pravočasno izročiti predmeta prodaje.

7Dejstvo, da je bila predložitev projektne dokumentacije obveznost tožeče stranke izhaja tudi iz zapisnikov koordinacije (B5 in B6). Res je sicer, kot navaja pritožnik, da tožeča stranka na sestanke koordinacije ni bila vabljena, vendar pa je bila o ugotovitvah sestanka, da je potrebno pridobiti ustrezno projektno dokumentacijo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, nedvomno obveščena. Zaslišani priči V. in T. ter direktor tožene stranke S. B., so skladno izpovedali, da pomeni zapis v zapisnikih koordinacije z dne 12. 11. 1996 in 11. 02. 1997: „ V2/A-4. nad. MPM (Č.) – talno gretje. Obvesti se ga, da sedanji projekt ni PID. Morajo ga pridobiti.“, da mora ustrezno projektno dokumentacijo pridobiti tožeča stranka. Tožeča stranka je bila o tem, da mora predložiti ustrezno projektno dokumentacijo nedvomno obveščena. Slednje izhaja iz dopisa z dne 12. 06. 1996 (priloga A18), kot tudi iz izpovedbe zastopnika tožene stranke S.B. Tožeča stranka je sicer določeno dokumentacijo za spremembe poslala, a le-ta ni bila ustrezna, pri čemer bi tožeča stranka, v kolikor bi ravnala s profesionalno skrbnostjo, morala vedeti, kakšna dokumentacija je potrebna, in to ne glede na to, ali je bila na sestanke koordinacije vabljena oziroma o njih obveščena. Glede na zaključek, da je bil skupni namen pogodbenih strank, da tožeča stranka kupi dokončane prostore, ki pa jih tožena stranka dokonča po željah in posledično projektih tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo skladnim izpovedbam navedenih prič in odločilo, da bi morala potrebne projekte priskrbeti tožeča stranka. Z razlago prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se ji pridružuje.

8Po mnenju pritožnika iz zapisnikov koordinacije izhaja tudi, da je bil za izdelavo projektov zadolžen I. p. b. (A18). Slednji je bil res projektant, vendar le osnovnega projekta, kot to izhaja iz dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 12. 06. 1996 (A18), projektno dokumentacijo za predlagane spremembe, pa bi morala pridobiti in predložiti tožeča stranka, pri čemer bi morali biti slednji sopodpisani s strani projektanta, ki je projektiral osnovni projekt (A 18).

9Pritožbene navedbe, da sta zaslišani priči T. in V., ki sta obe izpovedali, da je bil predmet prodaje dokončani prostor neverodostojni, ker sta bili predlagani s strani tožene stranke in izpovedbi nimata opore v listinski dokumentaciji, saj naj bi bil 5. člen pogodbe v pogodbi pomotoma, niso utemeljene. Pogodbo je namreč podpisal direktor tožeče stranke, ki bi moral v skladu s profesionalno skrbnostjo pogodbo predhodno pregledati in v primeru nestrinjanja s kakšno njeno določbo, pogodbe ne podpisati. Sodišče tudi nima razloga, da bi navedeni priči ocenilo za neverodostojni, samo dejstvo, da je bilo njuno zaslišanje predlagano s strani tožene stranke, tega ne potrjuje, tožeča stranka pa konkretnejših razlogov za to ni navedla.

10Predmet sporne prodajne pogodbe, so poleg poslovnega prostora tudi trije garažni boksi. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov glede zamude pri izročitvi garažnih boksov, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo o vseh predmetih prodajne pogodbe in ne samo o poslovnem prostoru. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je tožena stranka kršila pogodbo, ker je nepremičnine izročila z zamudo, saj je rok izročitve vezan na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti tožeče stranke (7. člen pogodbe), ki pa kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, svojih obveznosti ni izpolnila. Predmet prodajne pogodbe (A2) so namreč tako poslovni prostor, kot tudi trije garažni boksi, za katere je v pogodbi določena skupna cena in jih je potrebno obravnavati kot celoto. Tudi, če bi bila delna izpolnitev – izročitev garažnih boksov mogoča, tožeča stranka ni navedla, kolikšno vrednost v skupni vrednosti predstavljajo garažni boksi, posledično pa tudi ni konkretizirala oziroma dokazala višine pogodbene kazni zaradi zamude pri izročitvi garažnih boksov.

11Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP).