VSL sodba I Cpg 511/2011

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 129,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov dveh denarnih nakazil na račun tožene stranke in sicer z dne 29. 01. 2009 v znesku 565,50 EUR in z dne 05. 02. 2009 v znesku 345,64 EUR ter zahtevek na plačilo v znesku 911,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 104,83 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožeča stranka. Smiselno je uveljavljala pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da je tožena stranka uspela izpodbiti zakonsko domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP na podlagi dejanske ugotovitve, da sta pogodbeni stranki pogodbeno sodelovali sedem let, v okviru česar se je med njima razvilo trajno poslovno razmerje, v katerem so bila plačila za zamudo čez 200 dni po zapadlosti računa povsem običajna in jih je kot taka tožena stranka tudi sprejemala, zato je bilo plačilo v obeh izpodbijanih dejanjih izvedeno v roku, ki je po praksi, ki se je razvila med pravdnima strankama, veljal za običajen rok izpolnitve obveznosti.

6Materialnopravno zmotno je pritožbeno izhodišče, da v primeru, ko je tožeča stranka svoje obveznosti poravnavala po izteku roka zapadlosti računov, ki jih je izstavila tožena stranka, pojmovno ni mogoče govoriti o običajnem roku plačila. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o vzpostavljenem trajnejšem poslovnem razmerju, v katerem je tožena stranka sprejemala kot običajna plačila tožeče stranke v rokih, ki so presegala roke po zapadlosti računov, je mogoče razumeti le v smislu, da sta pravdni stranki skozi dolgotrajno poslovno sodelovanje razvili poslovno prakso, v kateri je tožena stranka plačila za opravljene storitve prejemala z daljšim časovnim zamikom od opravljenih storitev. Takšno poslovno prakso je lahko razumeti le kot pristanek tožene stranke na daljši rok izpolnitve s strani tožeče stranke, kot ga je navedla na izstavljenem računu. Pritožbeno sklicevanje na nesorazmerno dolge zamike izpodbijanih plačil glede na roke zapadlosti računov, pa predstavlja izpodbijanje dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ko je ugotovilo vsebino poslovne prakse med pravdnima strankama, iz česar je sklepalo na običajen rok izpolnitve pri izpodbijanih plačilih. Ker je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano na dejansko podlagi prvostopenjskega sodišča, predstavljajo tovrstne pritožbene navedbe uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga, zato se pritožbeno sodišče do teh očitkov ni dolžno opredeljevati.

7Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi se prvostopenjsko sodišče moralo glede obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti poleg zakonske domneve iz prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP opredeliti tudi do trditev tožeče stranke, s katerimi je ta element izpodbojnosti utemeljevala neposredno s sklicevanjem na prvi odstavek 271. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče pritrjuje izhodišču prvostopenjskega sodišča, da plačila za opravljene storitve, ki so opravljena v običajnem roku izpolnitve obveznosti, ne morejo pomeniti zmanjšanja bodoče stečajne mase, saj je premoženje stečajnega dolžnika zgolj spremenilo pojavno obliko in sicer je stečajni dolžnik za izvedeno plačilo prejel opravljeno storitev s strani tožene stranke. S tem v zvezi ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da se zakonski okvir ugotavljanja objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 271. in 272. člena ZFPPIPP ni spremenil glede na določila 125. člena prej veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Če so določila ZPPSL izključevala objektivni element izpodbojnosti samo v primeru, ko se je stečajno premoženje stečajnega dolžnika zmanjšalo zaradi izpolnitve upniku, ki je bila izvedena pred izpolnitvijo ali vsaj istočasno ob izpolnitvi upnika, pa je z uveljavitvijo ZFPPIPP ta časovni okvir spremenjen tako, da so neizpodbojna tudi tista dejanja, v okviru katerih je stečajni dolžnik svojo izpolnitev izvršil po prejemu nasprotne izpolnitve, vendar še v okviru običajnega roka izpolnitve obveznosti. Zakon je torej razširil časovni okvir, v okviru katerega je potrebno upoštevati spremembe pojavnih oblik v premoženju stečajnega dolžnika. Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče moralo obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti ugotavljati tudi mimo uveljavljane domneve iz prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

8Ker uveljavljani upoštevni pritožbeni razlogi niso podani in upoštevaje, da je prvostopenjsko sodišče glede na dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je sklepalo, da je tožena stranka uspela izpodbiti trditve tožeče stranke o objektivnem elementu izpodbojnosti izpodbijanih dejanj, materialnopravno pravilno sklepalo na neutemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

9Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, skladno z Odvetniško tarifo in sicer za nagrado za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT) v višini 89,60 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT) v višini 17,92 EUR, oboje povečano za 20 % DDV.