VSL sodba II Cp 438/2011

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka od zahtevanih 10.432,32 EUR odškodnine tožnici plačati 2.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2006 do plačila ter ji povrniti 2.337,52 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge, toženka pa se sklicuje samo na zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik predlaga takšno spremembo prve sodbe, da bo njegovemu odškodninskemu zahtevku v celoti ugodeno, toženka pa predlaga ustrezno znižanje že prisojene odškodnine.

Tožnik očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno upoštevalo ugotovljene dolžine tožnikovega postopka. Ta je trajal več kot 10 let in 9 mesecev. Sodišče bi moralo upoštevati judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), sploh ker so kriteriji za določitev primernega denarnega nadomestila v primeru kršitve človekove pravice do sojenja v razumnem roku, ki jih uporablja to sodišče, povzeti tudi v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (1) (v nadaljevanju: ZVPSBNO). Tožnik povzema nekaj primerov iz sodne prakse ESČP, v katerih so bili tožnikom za podobno dolge postopke, kot je bil njegov, prisojeni bistveno višji zneski. Poudarja, da njegova zadeva, ki jo je obravnavalo Delovno in socialno sodišče, ni bila niti pravno niti dejansko zapletena, zato bi bil postopek lahko zaključen že v nekaj mesecih po vložitvi tožbe. Hitra rešitev spora je bila za tožnika izjemnega pomena, kot je razvidno iz njegove izpovedi na naroku 18. 11. 2009. Sodišče tudi ni upoštevalo narave in vrste zadeve. Šlo je za tožnikov individualni delovni spor zoper delodajalca, v takih sporih pa je uzakonjeno načelo pospešitve postopka. Tožnik nadalje vztraja, da je bila kršena tudi njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker mu toženka v času trajanja postopka ni zagotovila ustreznega sredstva, s katerim bi lahko vplival na skrajšanje nerazumno dolgega sodnega postopka. Pri pravici do sojenja v razumnem roku in pravici do učinkovitega pravnega sredstva gre za dve povsem ločeni pravici, ki sta bili tožniku kršeni z dvema različnima toženkinima opustitvama.

Toženka navaja, da je prisojena odškodnina očitno previsoka. Ne strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da tožnik s svojim ravnanjem ni bistveno prispeval k trajanju postopka. Tožnik, ki je v postopku uporabil vsa razpoložljiva pravna sredstva, bi se lahko izognil tistim ravnanjem, ki so vplivala na zavlačevanje postopka (npr. izostanek z naroka, predlogi za preložitev naroka, zahteve za izločitev sodnika in celotnega oddelka sodišča, nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in zahteva po postavitvi novega izvedenca, odpoved pooblastila zagovorniku). Upoštevaje prakso ESČP in ustaljeno domačo sodno prakso bi primerna odškodnina v tožnikovem primeru znašala med 1.400,00 in 1.500,00 EUR. Toženka nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Tožnik je v resnici uspel le z manjšim delom svojega tožbenega zahtevka, saj je sodišče zahtevek zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva v celoti zavrnilo. Tožnik zato ni upravičen do vseh zahtevanih pravdnih stroškov.

Toženka je pravočasno vložila tudi dopolnitev pritožbe, s katero zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov.

Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je toženka s svojimi pritožbenimi navedbami prekludirana. Zahteva za izločitev sodnika je postopek podaljšala največ za 13 dni. Vse ostale pritožbene trditve so pavšalne. Odločitev o stroških postopka je pravilna, saj so skorajda vsi stroški nastali zaradi ugotavljanja spornega temelja toženkine odgovornosti.

Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložil. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih procesnih kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju: ZPP) paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s podlago in višino tožnikove odškodninske terjatve. Tudi pri ugotavljanju pomena obravnavane zadeve za tožnika ni spregledalo nobene bistvene okoliščine. Čeprav v razlogih sodbe ni povzelo celotne tožnikove izpovedi, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz obrazložitve sodbe (na 7. strani) je namreč razvidno, da je brez pridržkov sprejelo tožnikove trditve in verjelo njegovi izpovedi. Sicer pa lahko sodišče strankino izpoved upošteva le v mejah strankinega trditvenega gradiva. Glede na zatrjevane in ugotovljene okoliščine primera je mogoče pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je imel obravnavani delovni spor za tožnika precejšen oziroma velik pomen, ne pa izjemnega, kot poskuša prikazati tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pri tej svoji presoji ustrezno upoštevalo tudi naravo in vrsto zadeve. Ugotovilo je namreč, da bi sodišče v delovnem sporu moralo postopati na ustreznejši, bolj koncentriran in učinkovitejši način. Res je, da mora biti postopek v delovnem sporu hiter, vendar v tožnikovem primeru ni šlo za spor o obstoju delovnega razmerja, zaradi katerega bi bila tožnikova zadeva upravičena še do posebne prednosti in dodatne skrbnosti. Sicer pa je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da je bil v tožnikovem primeru postopek občutno predolg, saj je trajal skoraj 11 let, kar ne izpolnjuje pravnega standarda sojenja v razumnem roku. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je bila obravnavana zadeva vendarle v določeni meri zapletena v dejanskem pogledu. Če bi res šlo za enostavno zadevo, pač ne bi bilo potrebno dokazovanje z izvedencem finančne stroke.

Neupravičeno je tudi toženkino nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem ni bistveno prispeval k dolgotrajnosti postopka. Iz poteka delovnega spora, ki ga povzema obrazložitev izpodbijane sodbe, je razvidno, da je bil po tožnikovi krivdi preložen le en narok, vse ostale pa je sodišče preložilo v sporazumu s strankama. Premajhna kritičnost sodišča pri prelaganju narokov ne more bremeniti tožnika. Zaradi njegovih zahtev za izločitev sodnikov se je postopek le neznatno podaljšal. Odpoved pooblastila tožnikovemu pooblaščencu ni povzročila nikakršnega zastoja. Tožniku tudi ni mogoče odrekati pravice, da zahteva ponovitev dokazovanja z izvedenci, če z njihovim izvidom in mnenjem ni soglašal. Sploh pa je odločitev o imenovanju novega izvedenca vedno v rokah sodišča. Potemtakem tožniku, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče očitati nobenega takšnega ravnanja ali opustitve v delovnem sporu, ki bi lahko bistveno vplivalo na njegovo pravico do odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku ali na njeno višino.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je vsa predpisana merila iz 16. člena ZVPSBNO. Pri tem je ugotovljenim okoliščinam primera pripisalo ustrezen pomen. Poleg obsega tožnikove nepremoženjske škode, o kateri se je lahko zanesljivo prepričalo na podlagi tožnikove izpovedi, pa je pravilno upoštevalo tudi druge podobne primere, s čimer je ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina v višini 2.700,00 EUR predstavlja protivrednost približno treh povprečnih plač v državi v času sojenja. Za spremembo višine odškodnine, za katero se zavzemata pravdni stranki v svojih pritožbah, ni podlage. Z nižjo odškodnino ne bi bil dosežen njen namen oziroma tožnikovo zadoščenje za prestano duševno trpljenje, medtem ko bi višja odškodnina šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Tožnik niti ne trdi, da prisojena odškodnina odstopa od slovenske sodne prakse. Sklicuje se na prakso ESČP, vendar pri tem pozablja, da je prav po stališču navedenega sodišča (v zadevi Zajc in drugi proti Sloveniji z dne 6. 5. 2008) odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu EKČP, lahko tudi za več kot polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP. Za povrh zadeve, ki jih tožnik našteva v svoji pritožbi, niso primerljive s tožnikovo. V prvem (Witmajer) in drugem (Obrovnik) primeru je postopek ob izdaji sodbe še trajal, v tretjem primeru (Eucone) gre za izvršilni postopek, ki po svoji naravi ni primerljiv z obravnavanim, bistveno različen je tudi četrti primer (Sirc), v katerem je šlo tudi za kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V peti zadevi (Vidic) je postopek trajal dalj kot tožnikov, v šesti (Gashi) pa ob izdaji sodbe postopek še ni bil zaključen; predmet obravnave je bila tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožnikova zadeva še najbolj podobna odškodninskima primeroma, ki ju je revizijsko sodišče obravnavalo v sodbi II Ips 220/2010 z dne 15. 7. 2010 in v sodbi II Ips 234/2010 z dne 15. 7. 2010. Tožnik zato tudi po presoji pritožbenega sodišča do višje zahtevane odškodnine ni upravičen.

Tožnik je zahteval odškodnino tudi zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, vendar je sodišče prve stopnje ta njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo. O istem vprašanju se je že izreklo Ustavno sodišče. Iz odločbe Up-2965/08-12 z dne 13. 5. 2010 izhaja, da zadošča, če je bilo pritožniku na podlagi ZVPSBNO naknadno zagotovljeno odškodninsko sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in zato ni bistveno, da med sodnim postopkom ni imel na voljo učinkovitega pospešitvenega pravnega sredstva. Tožnik ima sicer prav, da gre pri pravici do sojenja v razumnem roku in pravici do učinkovitega pravnega sredstva za dve ločeni pravici, vendar pozablja, da je prav odsotnost učinkovitega pravnega sredstva med drugimi razlogi povzročila nerazumno dolgotrajnost postopka, kar vpliva na obseg nastale škode in odškodnino zanjo. Zahteva po prisoji posebne odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki ga tožnik v delovnem sporu ni imel, bi v tem primeru pomenila nedopustno kopičenje odškodninskih terjatev, kar bi nasprotovalo namenu odškodnine.

Končno je neutemeljeno tudi toženkino nasprotovanje odločitvi o stroških prvostopenjskega postopka. Sodišče prve stopnje je tožnikov uspeh v pravdi pravilno ovrednotilo ločeno po temelju in po višini njegovega zahtevka. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je večina pravdnih stroškov nastala zaradi ugotavljanja podlage toženkine odškodninske odgovornosti. Stroškovno odločitev je zato utemeljeno oprlo na določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP, po katerem toženka dolguje tožniku povračilo vseh njegovih pravdnih stroškov. Toženka njihovi odmeri ne oporeka, sicer pa je ta skladna z Odvetniško in Taksno tarifo.

Ker pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

O stroških pritožbenega postopka je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Ker sta pravdni stranki s pritožbama propadli, do povračila svojih stroškov zanju nista upravičeni. Tožniku pa ne pripada niti povračilo stroškov za njegov odgovor na toženkino pritožbo, saj ti stroški niso bili potrebni, ker z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.

----------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 49/2006 in 58/2009

(2) Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008