UPRS sklep I U 1205/2010

Tožba se zavrže.

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ljubljana (upravni organ) zavrgla predlog tožeče stranke za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami parc. št. 417/1, parc. št. 417/3 in parc. št. 417/4, vse vl. št. 308 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je bil z odločbo tega organa št. 351-538/93-28 z dne 22. 8. 2007 predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe prepovedi razpolaganja z nepremičninami parc. št. 417/1, 417/3 in 417/4 k.o. ... zavrnjen. Odločba je postala v zvezi s sodbo tega sodišča pravnomočna 6. 5. 2008. Dne 9. 10. 2008 je tožeča stranka ponovno vložila zahtevo za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z navedenimi nepremičninami. Upravni organ je ponoven predlog zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP z razlogovanjem, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, novi predlog pa se opira na enako dejansko in pravno podlago. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper prvostopni sklep. Ugotavlja, da se je prvostopni organ sicer zmotno skliceval na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, saj bi moral uporabiti ZUP/86. Vendar ta kršitev na samo odločitev ne vpliva, saj so v skladu s tem zakonom izpolnjeni pogoji za zavrženje v drugem odstavku 125. člena. Drugostopni organ je pritožbo zavrnil na podlagi 240. člena ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev procesnega in materialnega prava in kršitev človekovih pravic. Navaja, da 68. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) daje možnost, da prvostopni organ zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami. Na predmetnih parcelah ima zahtevo za denacionalizacijo, katera še ni končana. Teče še redni postopek, to je ustavna pritožba Drugostopni organ je kljub pritožbeni trditvi, da je prvostopni organ kršil pravila postopka, odločil, da to ni vplivalo na odločitev in svojo odločbo oprl na drugi odstavek 240. člena ZUP (verjetno ZUP/86). Tako je tudi sam napačno uporabil ZUP. Navedba drugostopnega organa, da glede na to, da naj bi bilo o predlogu že odločeno in predlog zavrnjen, dejansko stanje ali pravna podlaga novega predloga pa naj se ne bi spremenila, in zato ni pogojev za odločanje o ponovno vloženem predlogu, izhaja iz določbe 4. točke 129. člena ZUP/04 in se ne nanaša na določbo drugega odstavka 125. člena ZUP/86. Drugi odstavek 125. člena ZUP/86 se nanaša na uvedbo upravnega postopka. V obravnavanem primeru pa je bil upravni postopek uveden z zahtevo za denacionalizacijo. Oba upravna organa izdajo sklepa, ki se tiče že uvedenega postopka v upravni zadevi, razlagata kot nov postopek v upravni zadevi. To pa je zmotno. Nadalje tožeča stranka navaja, da postopek denacionalizacije še ni končan. Sedaj nastaja še dodatna nevarnost, saj so zemljišča, današnje parc. št. 417/3 in 417/4 k.o. ... namenjena za prodajo. Ta zemljišča so v Odloku o spremembah Odloka o proračunu občine Medvode za leto 2010, Uradni list RS, št. 49/2010 z dne 18. 6. 2010 navedena pod številko 722 Prihodki od prodaje zemljišč in neopredmetenih dolgoročnih sredstev, znesek 800.000,00 EUR. Ti prihodki so podrobneje razčlenjeni v Spremembah letnega načrta razpolaganja z nepremičnim premoženjem Občine Medvode za leto 2010 z dne 24. 5. 2010 župana Občine Medvode. V tem dokumentu je napačno navedeno, da naj bi bili obe parceli v naravi teniško igrišče. Parc. št. 417/3 k.o. ... ima vrsto rabe igrišče, parc. št. 417/4 k.o. ... pa vrsto rabe sadovnjak. Tudi v naravi je stanje tako. Z začasno odredbo je mogoče prepovedi razpolaganje kadarkoli, ko se izkaže potreba po zavarovanju. Upravni organ ima sedaj še dodaten tehten razlog, da te nepremičnine zavaruje. Odločitev, da se za zemljišča, ki so zahtevana v denacionalizaciji, zahteva za njihovo vrnitev ne zavaruje, je v nasprotju z ZDen in pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Je kršitev pravice do zasebne lastnine, kot izhaja iz odločbe št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998. Tožeča stranka predlaga, da sodišče prvostopni sklep in drugostopno odločbo odpravi, ter odloči, da se zavaruje zahtevek za denacionalizacijo na nepremičninah parc. št. 417/1, 417/3 in 417/4, vl. št. 308 k.o. ..., tako, da se v skladu z 68. členom ZDen Občini Medvode kot zavezancu prepove razpolaganje in se prepoved vpiše v zemljiško knjigo, v zemljiškoknjižni vložek št. 308 k.o. ...

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Splošna predpostavka za vodenje postopka in vsebinsko odločanje o zadevi je pravni interes. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten, je v tem, da ugoditev strankini zahtevi privede do spremembe njenega pravnega položaja. Tožeča stranka bi pravni interes za izpodbijanje sklepa, s katerim je prvostopni organ zavrgel njen predlog za izdajo sklepa o začasne prepovedi razpolaganja s parc. št. 417/1, 417/3 in 417/4, vl. št. 308, k.o. ..., izkazala, če bi z ugoditvijo njeni tožbi imela možnost izboljšati položaj v zvezi z zavarovanjem uveljavljanega denacionalizacijskega zahtevka. Tega pa tudi če bi z obravnavano tožbo uspela, ne bi mogla doseči.

Sklep o začasnem zavarovanju po 68. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 in nadalj.) je sklep za zavarovanje izpolnitve prihodnje obveznosti, ki ga organ izda še pred izdajo odločbe, s katero odloči o strankinem zahtevku. O zahtevku tožeče stranke za denacionalizacijo pa je že bilo odločeno. S prvostopno odločbo št. 351.538/1993-115 z dne 9. 5. 2008 je bila zahteva za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na parc. št. 141/3 v izmeri 1120 m2, ob podržavljenju vpisana v vl. št. 138 k.o. ..., parc. št. 417/1 v izmeri 2616 m2 in parc. št. 417/3 v izmeri 2534 m2, obe v času odvzema vpisani v vl. št. 576 k.o. ..., zavrnjena (iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je v parc. št. 417/1 vključena površina parc. št. 417/4, tako da je v parc. št. 417/1 upoštevana skupna izmera 2616 m2). Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper to odločbo s svojo odločbo št. 4904-105/2007 z dne 17. 12. 2008 zavrnil. Prvostopna odločba je postala pravnomočna na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. I U 349/2009-12 z dne 27. 10. 2009. Revizijo tožeče stranke zoper sodbo je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010 zavrglo. Če je bilo o zahtevku že odločeno, in je ta odločitev pravnomočna, pa ni več pogojev za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka oziroma tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za vsebinsko obravnavanje njene tožbe.

Na navedeno stališče ne more vplivati ustavna pritožba, za katero tožeča stranka v tožbi navaja, da jo je vložila. Ustavna pritožba ne pomeni, da „redni postopek“ denacionalizacije še teče, kot meni tožeča stranka. Ustavna pritožba namreč ni klasično pravno sredstvo. Z njo zgolj zaradi procesne ali materialne nezakonitosti odločitve v določeni upravni stvari še ni mogoče uspeti. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 51/07) ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja le, ali so bile s posameznim aktom, ki je predmet ustavnosodne presoje, kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V konkretnem primeru tudi vložena ustavna pritožba zato ne pomeni, da bi si tožeča stranka s sklepom iz 68. člena ZDen še lahko varovala bodočo odločitev o denacionalizacijskem zahtevku.

Ker tožeča stranka ni izkazala, da izpodbijani sklep še posega v njeno pravico, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 106/96 in 62/10) njeno tožbo moralo zavreči.