VDSS sodba Psp 633/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 18. 4. 2008 v izpodbijanem delu odpravilo in znesek v 2. točki izreka navedene odločbe „100,07 EUR„ nadomestilo z zneskom „196,05 EUR“. V ostalem je dokončno odločbo pustilo nespremenjeno. S sklepom pa je tožbo v delu, da se tožnici prizna in izplača denarna socialna pomoč v polni višini 196,05 EUR tudi od 1. 7. 2006 dalje do konca študija, zavrglo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeči stranki oče nakazal denarne zneske za preživljanje in za študij. Pri tem je štelo, da je tožeča stranka celoten znesek porabila za študij, ne glede na to, da za navedeno dejstvo ni predložila prav nobenega dokazila o plačilu zatrjevanih stroškov študija. Tožeča stranka stroškov, ki jih ima s preživljanjem in stroškov, ki naj bi jih imela s študijem, niti ni denarno opredelila – specificirala, predložila pa tudi ni nikakršnih računov, ki bi obstoj zatrjevanih stroškov dokazovali. Sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP) ni naredilo dokazne ocene in ni obrazložilo, zakaj je izjavo tožeče stranke upoštevalo v celoti, izjave njenega očeta pa ne, temveč jo je upoštevalo le deloma. Sodba je zaradi tega v tem delu neobrazložena (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo denarno socialno pomoč v celotnem znesku, čeprav bi moralo najmanj razmejiti znesek, ki ga je tožeča stranka porabila za preživljanje od zneska, ki naj bi ga porabila za šolanje. Ob dejstvu, da tožeča stranka živi sama in ob dejstvu, da se tudi sama preživlja in po lastnih navedbah drugih dohodkov nima, je malo verjetno, da bi tožeča stranka celotna sredstva, ki jih je pridobila od očeta, porabila za študij in ne za preživljanje. Ker tožeča stranka s tem v zvezi ni predložila nobenih dokazov, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da so bila očetova nakazila namenjena le študiju. Toženi stranki je to dobro znano, saj med obema strankama poteka več postopkov pred sodiščem na isti dejanski in pravni podlagi in ki so se že končali v korist tožeče stranke. Gre za postopke pod opr. št. Ps 3063/2006, Ps 990/2008, Ps 2557/2008 in Ps 2674/2008. Iz izjave očeta tožeče stranke z dne 26. 3. 2007 in iz leta 2009 izhaja, da so bila njegova nakazila namenjena izključno izobraževanju tožeče stranke. Če sodišče druge stopnje meni, da dejansko stanje glede spornih nakazil ni zadosti razjasnjeno, naj izvede nove dokaze z vpogledom v prej navedene sodne postopke. Dejstvo je, da je tožeča stranka redna mesečna nakazila od očeta prejemala izključno za potrebe svojega dodiplomskega izobraževanja in šolanja na ... fakulteti Univerze v ... kot študentka s posebnimi potrebami. Izključno za ta namen pa je denar tudi porabila. Neutemeljeni so tudi očitki, da tožeča stranka za svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Nesporno je, da je študentka s posebnimi potrebami, pri čemer je v svojem zaslišanju natančno in prepričljivo navedla, kakšne so njene potrebe v zvezi s tem. Nerazumljivo pa je pričakovati, da bo tožeča stranka razpolagala z vsemi računi, povezanimi z nakupi blaga in storitev v zvezi z njenim šolanjem in izobraževanjem. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 18. 4. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožeča stranka upravičena do denarne socialne pomoči v višini 100,07 EUR (23.981,00 SIT) mesečno za čas od 1. 1. 2006 do 30. 6. 2006. V zadevi je sporno, ali je upravičena do višjega zneska, kot pa ga je priznala tožena stranka. Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 36/2004 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu ZSV) v 1. odstavku 19. člena določa, da se z denarno socialno pomočjo upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Šteje se, da je preživetje iz 1. odstavka 19. člena omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom. Skladno z 19. a členom se pri ugotavljanju upravičenosti in določanju višine denarne socialne pomoči upoštevajo le osnove in merila, določena s tem zakonom. Pri ugotavljanju upravičenosti se upošteva lastni dohodek, v katerega pa se skladno s 6. alinejo 27. člena ne upoštevajo štipendije in drugi prejemki, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje ali izobraževanje. Toženec se je v predsodnem postopku postavil na stališče, da znesek, ki ga tožeči stranki nakazuje njen oče (95,98 EUR) pomeni njen periodični dohodek, saj gre za druge dohodke (redni mesečni prispevek k preživljanju s strani tretje osebe).

Pritožbeno sodišče je že v zadevi opr. št. Psp 288/2007 z dne 6. 2. 2008 poudarilo, da bo tožena stranka sporne prejemke lahko štela v lastni dohodek tožeče stranke le v primeru, če bo v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ugotovila, da tak znesek ni omogočal tožeči stranki usposabljanja oziroma ni bil namenjen izobraževanju. V novem postopku se je toženec ponovno postavil na enako stališče kot prej, torej da sporni zneski niso bili namenjeni izobraževanju.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je dokazno ocenilo predloženo listinsko dokumentacijo, pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Iz zapisnika z dne 9. 4. 2008 izhaja, da je tožeča stranka študentka s posebnimi potrebami na Univerzitetnem študiju ... fakultete, smer ... od 1. oktobra 2005 ter da ima status študenta do 30. 9. 2008. Nadalje iz listinske dokumentacije izhaja, da oče tožeči stranki mesečno nakazuje 95,98 EUR ter da je tožeča stranka navedena sredstva porabila za namen študija. Iz zapisnika, ki ga je podpisal njen oče dne 9. 4. 2008 nadalje izhaja, da navedena sredstva daje za stroške v zvezi s preživljanjem in študijem. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zneske, ki jih nakaže oče, porabi za namene študija, kajti nedvomno s tem, ko se izobražuje, so tudi njeni stroški večji. Glede pritožbenih navedb, da tožeča stranka ni dokazala, da je prejete zneske porabila za stroške izobraževanja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje s tem v zvezi ni podala nobenih pripomb niti ni zahtevala oziroma predlagala izvedbe dokazov. Vprašanje, zakaj je tožeča stranka porabila sporna sredstva, očitno niti v postopku pred toženo stranko ni bilo sporno, saj iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da dejstvo, da tožeča stranka sredstva porabi za izobraževanje, ne vpliva na samo odločitev. Tožena stranka šele v pritožbenem postopku navaja oziroma uveljavlja nova dejstva, torej da tožeča stranka sporne zneske, ki jih je nakazal oče, ni porabila za izobraževanje. V tem primeru pa gre za navajanje novih dejstev, ki jih tožena stranka ni navajala pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku skladno s 337. členom ZPP tudi ni smelo upoštevati (eventualna maksima).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo. Omenjeni odgovor namreč ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.