19. člen ZSV

Odločba centra za socialno delo o pravici do osebne asistence je dokončen upravni akt, zoper katerega je sodno varstvo v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zagotovljeno v upravnem sporu. Spora o pravici do osebne asistence ni mogoče opredeliti kot spora iz 5.b točke prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Tudi če pravico do osebne asistence uvrstimo med pravice do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, ni izpolnjen nadaljnji pogoj za pristojnost socialnega sodišča, to je, da je za priznanje te pravice odločilen premoženjski cenzus. Nasprotno prvi odstavek 6. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA) izrecno določa, da je vsakemu, ki izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje, zagotovljena osebna asistenca pod enakimi pogoji, ne glede na njegov dohodek ali premoženje.

Skladno z 9. členom Pravilnika o dodeljevanju občinskih pomoči, simboličnih nagrad in pokroviteljskih sredstev v določeni občini je izredna socialna pomoč namenjena posamezniku, ki je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je prejemnik socialne pomoči ali starševskega dodatka na Centru za socialno delo oziroma posamezniku, ki mu njegovi prihodki v dani situaciji ne zadostujejo za kritje primeroma naštetih osnovnih življenjskih potreb. Gre torej za posebno obliko denarne socialne pomoči, namenjene pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora torej nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika trenutno ogroženo. Tožnik ni navedel nobenega takega razloga, zaradi katerega bi se znašel v položaju materialne ogroženosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči na podlagi občinskega Pravilnika ni utemeljen.

Tožnik je s tem, ko je mesec dni pred vložitvijo zahteve za denarno socialno pomoč kupil osebno vozilo (čeprav je njegova vrednosti manjša od vrednosti osebnega vozila, ki se upošteva v premoženje), izgubil sredstva za preživljanje iz razlogov, na katere je sam vplival. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje denarne socialne pomoči neutemeljen.

Čeprav tožničin mož kot lastnik podjetja posluje z izgubo, ne gre za razloge, na katere ne more vplivati, zato je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči le zase in za otroke, ne pa tudi za moža.

Ker je tožnik lastnik hiše, v kateri ne prebiva, in katere vrednost je presegala znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ki je znašal 13.608,00 EUR), ni upravičen do denarne socialne pomoči. Pri tožniku stanja, nastalega zaradi plačila poračuna električne energije v znesku 313,96, EUR, za katerega je prejel tudi občinsko denarno pomoč v znesku 190,00 EUR, ob tem, da je bil lastnik hiše, v kateri ni bival, v vrednosti 97.075,15 EUR, ni mogoče opredeliti kot materialne ogroženosti, zato ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči.

Zgolj obveznost plačila elektrike za daljše časovno obdobje, ki je vezana na pravno osebo v lasti revidenta, ne spada med relevantne razloge, katere bi lahko šteli za nastanek materialne ogroženosti v smislu določb ZSV.

Ker je tožnik za isto obdobje, za katero je bil na podlagi pravnomočne odločbe upravičen do denarne socialne pomoči, prejel lastni dohodek (nadomestilo za invalidnost), je tožena stranka za to obdobje utemeljeno presojala tožnikovo upravičenost do denarne socialne pomoči z novo odločbo, s katero je znižala znesek denarne socialne pomoči in odločila, da je tožnik razliko oziroma neupravičeno prejeto socialno pomoč dolžan vrniti.

Ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, kot je obravnavani, sodne takse ne plačujejo, je sodišče prve stopnje predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljeno zavrglo. Tožnikov zahtevek za dodelitev izredne denarne socialne pomoči ni utemeljen, ker ga tožnik utemeljuje z dolgom na račun neplačane električne energije. Pri obveznosti za plačilo električne energije gre za redno obveznost gospodinjstva ali posameznika, s katero je mogoče vnaprej računati in obveznost plačila oziroma izstavljeni računi ne pomenijo nepredvidenega dogodka, ki pri upravičencu brez njegove krivde in neodvisno od njegove volje lahko povzroči socialno stisko.

Pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči se upošteva lastni dohodek, v katerega se ne vštejejo štipendija in drugi prejemki, ki so namenjeni izobraževanju ali ki omogočajo usposabljanje ali izobraževanje.

Denarni dodatek ne izvira neposredno iz škode (zmanjšane delovne zmožnosti), marveč iz drugega vzroka (tožnikove socialne stiske). Gre za prejemek za pomoč k tožnikovemu preživljanju. Zato je pravilno stališče, da denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal v času, za katerega mu je priznana odškodnina, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

Bistveno za odločitev v tej zadevi (dodelitev izredne denarne socialne pomoči) je bilo tako pri toženi stranki kot pred sodiščem dejstvo, da tožnik ni navedel nobenega takega razloga, zaradi katerega bi se znašel v položaju materialne ogroženosti.

Po presoji sodišča varstvenega dodatka po ZPIZ ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP. V zvezi z ugotavljanjem premoženja določilo 19. člena ZBPP pravi, da se ne glede na določbe tega zakona kot premoženje ne upošteva premoženje, ki je navedeno v štirih alinejah in med njimi ni odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker tožnik omenjeno denarno vrednost ima kot prihranek v obliki vrednostnih papirjev in ne gre za premoženje, ki bi ga prejemal kot dohodek, je uporaba določil 14. in 19. člena ZBPP s strani tožene stranke pravilna.

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.