UPRS sodba III U 35/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Upravna enota Koper je z izpodbijano odločbo pustila v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-363/2006 z dne 22.1.2007, ki je bilo izdano investitorki A.A. za gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 661 in 662/1 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je bila s sklepom št. 351-363/2006-10 z dne 5.11.2007 dovoljena obnova postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja v takem obsegu, da se kot stranski udeleženec postopka udeležuje tožnik, saj ga sprva projektant v svojem projektu ni vključil v vplivno območje. V ta namen je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah in sicer na opravljeni ustni obravnavi, tožnik pa je predložil tudi mnenje izvedenca B.B., ki je za tožnika izdelal izvedensko mnenje z dne 9.9.2007 o posegu, ki se dovoljuje z obravnavanim gradbenim dovoljenjem. V zvezi z očitki o nelegalnem rušenju nekdanjega gospodarskega poslopja, ki se je nahajal na obravnavanem zemljišču in ki predstavlja skupni mejni zid med nepremičninama tožnika in investitorke, upravni organ razlaga, da na parc. št. 662/1 k.o. ... ni objekta, ampak ostanki zidu nekdanje stavbe, ki ne ustrezajo definiciji stavbe po ZGO-1, zato za njihovo odstranitev tudi ni potrebna izdaja gradbenega dovoljenja. Res je, da je bil skupen mejni zid, ki pa ga je tožnik nadzidal in si ga dejansko prilastil. Po projektu, ki je podlaga za izdano gradbeno dovoljenje, se bo investitorka pri predvideni gradnji od skupne gradnje umaknila z dilatacijo za 10 cm in na svoji parceli predvidela nov nosilni zid z lastnimi temelji, ki so po načrtu gradbenih konstrukcij z enostransko pozicionirano temeljno peto odmaknjeni proč od objekta tožnika. Zato ni mogoče govoriti o posegu v skupno lastnino. Objekt se nahaja na območju vaškega jedra (A.), zato je treba upoštevati merila in pogoje, ki jih glede lege objektov določa 45. člen Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Vanganel (Uradne objave št. 20/93; v nadaljevanju: PUP Vanganel), in sicer, da je za ohranjanje starih vaških jeder treba ohranjati tipologijo, lego in karakteristično silhueto naselja. V obravnavanem primeru je tako tudi v projektu upoštevano, da so objekti v vasi grajeni v nizu oziroma se stikujejo v strnjene gruče objektov. Zato ne pridejo v poštev določbe 18. člena PUP Vanganel o odmikih od parcelnih mej. Na očitke o poškodbah skupnega zidu odgovarja, da je tako za objekt tožnika kot sedaj obravnavani poseg, projekt gradbenih konstrukcij izdelal isti projektant gradbenih konstrukcij, ki jamči za obe strokovni rešitvi. Če je možno obstoječ kamniti zid varno in brez poškodb nadzidati z betonsko ploščo in zaključiti s težko monta konstrukcijo, je seveda možno tak objekt tudi dozidati, še posebej če se dozidava odmakne z dilatacijo za 10 cm. Ker ne gre za nadomestno gradnjo, ampak za gradnjo novega objekta pod pogoji 45. člena PUP Vanganel, tudi ni pogoja velikosti tlorisnih gabaritov. Za objekt pa je po projektni dokumentaciji upoštevana tipologija istrske arhitekture z uporabo vseh specifičnih arhitekturnih elementov (razmerje polno-prazno pri oblikovanju fasad, uporaba naravnega kamna, okna in vrata so pokončni pravokotniki, opremljena s polkni, etažnost je P+1, oziroma prilagojena sosednjim objektom, s postavitvijo objekta v dve manjši enoti, ki se v delu stikata s sosednjim objektom na parc. št. 660/1 upošteva tudi pretežno lego stavb v zaselku, ki je zasnovan kot gručasto naselje z drobno tlorisno teksturo, z objekti, ki v zamikih, brez parcelnih odmikov, tvorijo razgiban ulični niz raznovrstnih ambientov). V obnovljenem postopku je bilo tako ugotovljeno, da so kljub pritegnitvi predlagatelja obnove v postopek, podani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo navedeno v uvodu sodbe zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka), tožniku pa naložilo povrnitev stroškov odgovora na pritožbo investitorici A.A. v višini 27,54 EUR v roku 15 dni po dokončnosti odločbe, v preostalem pa zahtevek investitorke za vračilo stroškov zavrnilo (2. točka izreka).

Tožnik izpodbija navedeno odločbo Upravne enote Koper z navedbami, da je pri izvajanju posega investitorka posegla v njegov zid in spodkopala temelje njegovega objekta, kar predstavlja grobe posege v njegov objekt. Rušenje objekta je izvedla že v letu 2006, in to brez kakršnegakoli dovoljenja. Vse to je bilo celo ugotovljeno pri ogledu na kraju samem, vendar pa pri odločitvi ta dejstva niso bila upoštevana. Ne strinja se s predvideno dilatacijo novega objekta za 10 cm, saj bi vmesni prostor bil neustrezno zapolnjen s stiroporjem, kar bi onemogočalo vzdrževanje zidu, obstaja pa tudi možnost, da bi se v vmesnem prostoru naselili glodavci. Nadalje tožnik navaja, da naselje A. ni stisnjeno naselje, ter da se obravnavani objekt širi proti SZ strani, kjer bi moral biti upoštevan odmik štirih metrov. Nepravilne so tudi ugotovitve glede male čistilne naprave, saj ima investitorka na parc. št. 661 k.o. ... le navadno greznico, kar ni v skladu z gradbenim dovoljenjem. Z gradnjo se želi le prikriti škodo, ki je nastala tožniku. Zato predlaga, da se projekt dopolni glede predvidene dilatacije ter se določi odmik 4 metrov, prav tako naj se preveri osenčenost. Treba pa je tudi sanirati vse poškodbe na njegovem objektu.

Prizadeta stranka A.A. (investitorka) v odgovoru na tožbo izpodbija vse tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbenimi ugovori ne more izpodbiti zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče se namreč v celoti strinja z razlogi prvo in drugostopenjske upravne odločbe in se zato nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še navaja:

V obravnavanem primeru je bila v postopku obnove izdaje gradbenega dovoljenja za stanovanjski objekt na parc. št. 661 in 662/1 k.o. ... investitorke A.A., v katerem je bil naknadno udeležen tudi tožnik, odločba o dovolitvi te gradnje puščena v veljavi. Ugotovljeno je torej bilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja tudi po obravnavi izjav in pripomb tožnika kot stranskega udeleženca.

Tožnik kot stranski udeleženec lahko v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoje pravno priznane in varovane interese. Kot je razbrati iz tožbenih ugovorov, je tako za tožnika sporen odmik od parcelne meje. Tožbene navedbe gredo namreč v smeri zahteve, da se obravnavani objekt od parcelne meje umakne za štiri metre, kar je po določbi 18. člena Odloka PUP Vanganel splošna določba o odmiku pri novogradnjah. Kot sta že oba upravna organa navedla, sodišče pa v pravilnost uporabe materialnega prava ne dvomi, se v obravnavanem primeru glede na dejansko stanje, ugotovljeno tudi na ogledu na kraju samem, uporabi določba 45. člena PUP Vanganel in ne določba 18. člena, na katero se je tožnik skliceval v postopku pred upravnimi organi. Po vseh podatkih upravnih spisov in projektne dokumentacije, kot njihovega sestavnega dela, se zadevna gradnja stanovanjskega objekta nahaja v zaselku A. (istrsko zaledje mesta B.), v samem vaškem jedru, kjer so objekti grajeni v nizu, oziroma se stikajo v strnjene gruče objektov. Tožnik pa svoje povsem pavšalne izjave, da A. ni strnjeno naselje, ni podkrepil z nobeno konkretnejšo obrazložitvijo ali celo dokazom, ki bi vsaj približno izkazovala, da res ne gre za staro vaško jedro. Ob navedeni neizpodbiti ugotovitvi, da gre za gradnjo umeščeno v strnjeno gručo objektov starega vaškega jedra, pa je nedvomno pravilna uporaba meril in pogojev za ohranjevanje starih vaških jeder, določenih v 45. členu PUP Vanganel in sicer tako, da se v prvi vrsti upošteva tipologijo in lego stavb ter ohranja karakteristično silhueto zaselka. V tem smislu pa je tudi po presoji sodišča gradnja v navezavi na druge objekte tista značilnost, ki ustreza pogoju iz navedene določbe.

V presojo ostalih tožbenih ugovorov pa se sodišče niti ni spuščalo, ker na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Tožbeni očitki o povzročanju škode in spodkopavanju temeljev tožnikovega objekta namreč niso predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Morebitna povzročitev škode je stvar drugih postopkov, in ne predstavlja pravnorelevatnega razloga za izpodbijanje zakonitosti in pravilnosti izdanega gradbenega dovoljenja. Prav tako ne more uspeti s pavšalnimi navedbami o neprimernem projektu gradnje, ki vključuje dilatacijo – odmik 10 cm. Nič več teže pa povsem splošnim tožbenim očitkom ne dajejo niti navedbe sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke B.B., ki jih je podal v mnenju z dne 9.9.2007 in so priložene tožbi. Mnenje, izdelano po naročilu tožnika, ne vsebuje nobenih konkretnejših izračunov, ki bi dokazovali tehnično pomanjkljivost ali celo nevarnost predvidene gradnje, temveč se zgolj sklicuje na nepravilnost določitve vplivnega območja, izpodbijani odločbi zato očita nepravilno uporabo določb Zakona o graditvi objektov in določb PUP Vanganel. Tudi očitki o osenčenosti in izvedbi kanalizacije so povsem pavšalni in zato ugotovitev in podatkov iz dokumentov, ki so del projektne dokumentacije v ničemer ne izpodbijajo. Sodišče še ugotavlja, da so bila dana vsa ustrezna požarno – varstvena, sanitarna in druga tehnična soglasja, in zato v strokovnost projektne rešitve ne dvomi in so glede na vse navedeno za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji.

Sodišče je iz navedenih razlogov, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, lahko ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.