VSK sodba Cpg 264/2010

Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh solidarno plačati tožečima strankama znesek 9.180,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 do plačila ter povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila; II.) zavrnilo podrejena tožbena zahtevka, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh prvotožeči stranki vrniti kupnino v višini 9.180,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 do plačila in povrniti pravdne stroške, drugotožeči stranki pa plačati znesek 9.180,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 do plačila; III.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.005,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Proti navedeni sodbi sta tožeči stranki po svoji pooblaščenki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da je napadena sodba prezrla dejstvo, da je tožena stranka gospodarski subjekt s sedežem v Republiki Sloveniji ter da je ta članica Evropske unije ter da je dejavnost tožene stranke trgovina z motornimi vozili. Določila Evropske unije pa so takšna, da mora prodajalec za prodano blago dati garancijo, ki ne sme biti krajša od dveh let. Nevzdržno je tedaj sklicevanje napadene sodbe, da je šlo v konkretnem primeru za rabljeno vozilo brez garancije. V razmerju do tožeče stranke pa je prav tožena stranka prodajalec spornega vozila in zato odgovarja za napake (tudi skrite) na spornem vozilu. Nevzdržno je stališče napadene sodbe, da naj tožena stranka ne bi bila pasivno legitimirana v tej pravdi. Ne gre prezreti dejstva, da je prva tožeča stranka izbrala, prevzela in plačala sporno vozilo prav v prostorih tožene stranke in na račun tožene stranke. Slednja pa je tožeči stranki zamolčala dejstvo, da je sporno vozilo uporabljala kot testno vozilo in je ravnala viciozno. Trdi, da tožeča stranka ni sama sprožila zračne blazine, sklicevanje na mnenje izvedenca D. je nevzdržno, ker je to mnenje naročila tožena stranka sama, mnenje izvedenca F. pa je bilo v konkretnem primeru neuporabno. Tožena stranka je s prodajo spornega vozila dala v promet nevarno stvar, zato gre pri njej za objektivno odgovornost.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožena stranka in drugotožeča stranka sklenili komisijsko pogodbo za vozilo Citroen C3 SX 1.41, s katero se je drugotožeča stranka kot komisionar zavezala navedeno vozilo prodati v svojem imenu in na račun komitenta, tožene stranke, ter ji izvršiti izplačilo vsega, kar bo iz prodajnega posla prejela, zmanjšano za dogovorjeno provizijo in stroške. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je prvotožeča stranka to vozilo kupila od drugotožeče stranke, slednji je tudi plačala kupnino (kar je potrdila priča B.B.), vozilo pa je na podlagi pooblastila drugotožeče stranke prevzela pri toženi stranki. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo v razmerju med drugotožečo in toženo stranko za komisijsko prodajo oziroma za prodajno komisijo po 788. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ), v razmerju med drugotožečo in prvotožečo stranko pa za prodajno pogodbo (po 435. čl. in nasl. OZ). Ker pa je prvotožeča stranka od tožene stranke, s katero ni bila v razmerju prodajne pogodbe, uveljavljala zahtevek iz naslova garancije za brezhibno delovanje prodane stvari po 484. čl. OZ (odstop od pogodbe in vrnitev kupnine), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo ugovoru tožene stranke, da ni pasivno legitimirana za takšen zahtevek. Torej je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožena stranka v razmerju do tožeče stranke prodajalec spornega vozila, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo drugače, pa tudi tožeča stranka sama je v II. točki tožbe navajala, da je 12.1.2004 drugotožeča stranka predmetno vozilo prodala prvotožeči stranki. Tudi prevzem spornega vozila, za katerega prvotožeča stranka trdi, da ga je opravila pri toženi stranki, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje to storila na podlagi pooblastila drugotožeče stranke. Vse ostale pritožbene trditve prvotožeče stranke pa niso pravno upoštevne že zato, ker med njo in toženo stranko ni bila sklenjena prodajna pogodba. Gre pa za trditve v smeri: da bi morala tožena stranka spoštovati določila Evropske unije, ki določajo, da mora prodajalec za prodano blago dati garancijo, ki ne sme biti krajša od dveh let; da se prodajalec ni mogel izogniti obvezi garancije, čeprav je šlo v konkretnem primeru za rabljeno vozilo; da je tožena stranka zamolčala dejstvo, da je sporno vozilo uporabljala kot testno vozilo; da je vozilo pred prevzemom utrpelo več udarcev ter vidnih in nevidnih poškodb in da je tožena stranka s prodajo spornega vozila dala v promet nevarno stvar. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka drugotožeče stranke ni v pritožbi navedeno ničesar, sodišče prve stopnje pa je njen zahtevek utemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da mora komitent povrniti komisionarju stroške, ki so bili potrebni za izvršitev naročila (801. čl. OZ), v obravnavanem primeru pa ni drugotožeča stranka dokazala, da bi svojemu sopogodbeniku iz naslova odgovornosti za stvarne napake prodanega blaga plačala kakšne stroške.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).