VSC sodba II Kp 51373/2010

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

pod točko A obtoženega S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, za kar mu je izreklo kazen šest mesecev zapora, mu v plačilo naložilo znesek 354,70 EUR ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka,

pod točko B pa je obtoženega S. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ, oškodovanca napotilo, da odškodnino uveljavlja v pravdi, za stroške tega dela kazenskega postopka pa obremenilo proračun.

Proti oprostilnemu delu sodbe se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec svétnik K. G. Uveljavlja pritožbeni razlog iz 3. točke 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko pritožbo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se obtoženega S. spozna za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ in da se mu za to kaznivo dejanje izreče kazen osem mesecev zapora.

Obtoženec na pritožbo ni odgovoril.

Višji državni tožilec B. O. je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženec se do tega predloga ni opredelil.

Pritožba ni utemeljena.

Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila I. odstavka 383. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijane odločitve (oprostilne sodbe) pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja (l. št. ...) ter na podlagi izpovedbe priče E. J. pravilno zaključilo, da je bilo v časovnih in krajevnih okoliščinah, kot so opisane v izreku pod točko B izpodbijane sodbe, v objektivnem pogledu storjeno kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ. Povsem pravilen in za pritožbeno sodišče sprejemljiv pa je tudi zaključek prvega sodišča, da izvedeni dokazi ne omogočajo sklepa o tem, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja ravno obtoženi S. Policisti ob ogledu kraja kaznivega dejanja, razen sledi neznanega ploščatega predmeta (vlomilskega orodja) niso našli niti uporabnih sledov obuval, niti sledov popilarnih linij. Najdba navedenih sledov bi ob načinu obrambe, ki ga je ubral obtoženec, utegnila pripeljati do drugačne odločitve o utemeljenosti obtožbe. Takšne vrednosti pa gotovo nima obtoženčeva izjava, dana v predkazenskem postopku, pa naj gre za njegovo izjavo zapisano v uradnem zaznamku o izjavi osumljenca (l. št. ...), ali pa za obtoženčevo izjavo, dano v predkazenskem postopku in povzeto v zapisnik o ogledu na l. št. ... in ... spisa. Obvestilo (izjava), ki jo je policistom v predkazenskem postopku dal sedanji obtoženec ni nedovoljen dokaz, zato se iz spisa tudi ne izloča, a hkrati pa tudi ni dokaz, na katerem bi sodba lahko temeljila. Takšna izjava pomeni le vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi. Gre torej za dokaz v spoznavnem, ne pa v formalnem smislu. Na podlagi obtoženčevega obvestila (vira dokazov) je policija na dovoljen način našla ukradeno registrsko blagajno in tako priskrbela procesno veljaven dokaz. Objektivno dejstvo najdbe ukradene registrske blagajne, izkazano z zakonitim zapisnikom o ogledu na l. št. ... in … pa samo zase (brez upoštevanja obtoženčeve izjave, dane v predkazenskem postopku), ob danem obtoženčevem zagovoru, ko kaznivo dejanje resda ni (eksplicitno) zanikal, a storitve kaznivega dejanja tudi ni (konstruktivno) priznal, ko je pojasnil zgolj to, da o tem kaznivem dejanju ne more nič reči, ker se tega ne spominja, ne more pripeljati do drugačne odločitve o utemeljenosti obtožbe, kot jo je sprejelo prvo sodišče. Ker tako ob dokazanem vlomnem načinu storitve kaznivega dejanja, ki je potrjeno še z najdbo ukradene registrske blagajne, manjka še uporaben dokaz, ki bi s tatvino povezal ravno obtoženega S., se odločitev prvega sodišča izkaže kot povsem pravilna, zaradi česar pritožnikovemu zavzemanju za spremembo oprostilne sodbe v obsodilno sodbo ni bilo mogoče priznati uspeha. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu ob dognanju, da se prvemu sodišču ni pripetila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi določila 391. člena ZKP.