VSC sodba Cp 180/2010

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem in zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da se tožeči stranki prisodi še odškodnina v višini 6.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2006 dalje do plačila.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 2.279,20 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.
V preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba tožene stranke se v celoti zavrne in se v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 174,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Tožnik je bil kot motorist 23.9.2005 hudo telesno poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke, ki je pripeljala iz nasprotne strani in pri zavijanju na levo na stransko cesto tožnika spregledala, mu tako izsilila prednost in je prišlo do trčenja. Tožnik je utrpel delni izpah sedmega vratnega vretenca, stanje po zatrditvi vratnega vretenca, pretres možganov, udarnino in zvin prsno ledvene hrbtenice, kar vse predstavlja hudo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje mu je priznalo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja od zahtevanega zneska 20.000,00 EUR 12.000,00 EUR, za strah 1.200,00 EUR od zahtevanih 1.669,17 EUR, za psihične bolečine zaradi skaženosti 750,00 EUR od zahtevanih 1.251,80 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 14.500,00 EUR od zahtevanih 22.000,00 EUR. Tako mu je priznalo odškodnino za negmotno škodo v skupni višini 28.450,00 EUR. Tožena stranka je delno poravnala negmotno škodo in je sodišče ta znesek valoriziralo ter tožniku priznalo še odškodnino v višini 19.503,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2006 dalje do plačila. Prav tako mu je priznalo odškodnino za gmotno škodo v znesku 168,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2005 dalje, od zneska 202,14 EUR od 16.6.2005 dalje, od zneska 47,53 EUR od 19.5.2005 dalje in od zneska 348,73 EUR od 4.4.2005 dalje. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 17.071,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2006 dalje je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 1.861,15 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Temelj odškodninske odgovornosti ni bil sporen, oba pritožnika izpodbijata le višino prisojene odškodnine.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V obširni pritožbi dejanskega stanja, ki ga je z izvedenci in tožnikovo izpovedbo ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izpodbija, sodišču le očita, da mu je za vse oblike škode prisodilo prenizko odškodnino. Pri tem ponavlja dejstva, ki sta jih navedla izvedenca in tožnikovo izpovedbo. Meni, da tudi odškodnina kot celota ni niti primerna niti pravična niti primerljiva z odškodninami v podobnih primerih in pri tem navaja nekaj primerov iz sodne prakse. Sodišču očita tudi napačno uporabo materialnega prava, ko je valoriziralo plačani nesporni del. Meni, da sodišče akontacije ne bi smelo valorizirati, saj Obligacijski zakonik za kaj takšnega ne daje pravne podlage. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka glede na to, da predlaga, da mu sodišče prisodi celotno odškodnino, zato bi mu moralo priznati tudi vse stroške. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se mu prizna vsa zahtevana odškodnina. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja (ZPP čl. 338/I-točka 2,3). Pritožbo je obrazložila le glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je po njenem mnenju previsoka za 4.000,00 EUR. Meni, da je sodišče prisodilo tožniku previsoko odškodnino. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik utrpel pretres možganov, čeprav niti iz dokumentacije niti iz odpustnega pisma ne izhaja, da bi utrpel tudi to poškodbo. Izvedenka je tudi navedla, da te poškodbe spontano izzvenijo v določenem času in da lahko oškodovanec tudi sam vpliva na to. Zaradi delnega zloma sedmega vratnega vretenca nima takšnih posledic, da bi bila utemeljena zahtevana odškodnina, odškodnina pa znatno odstopa od prisojenih odškodnin za tovrstne poškodbe. Zatrditev vratnih vretenc na tem nivoju ne predstavlja tako bistvene oviranosti, kot jo je zatrjeval tožnik. Tudi težave po postkomocialnem sindromu sčasoma izzvenijo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadeva vrne v ponovno razsojo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, ni pa utemeljena pritožba tožene stranke.

Tožnik je v starosti 20 let utrpel hudo telesno poškodbo, poškodovano pa je imel tako vratno hrbtenico kot tudi utrpel pretres možganov. Dobil je delni izpah sedmega vratnega vretenca, stanje po zatrditvi vratne hrbtenice od šestega vratnega vretenca do prvega prsnega vretenca, pretres možganov ter udarnino in zvin prsno ledvene hrbtenice. Izvedenec je poškodbo ocenil kot hudo in jo je po Quebeški kvalifikaciji razvrstil v četrto, to je najvišjo stopnjo poškodbe, imenovano VAD 4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik dvakrat operiran, 8 tednov je nosil vratno opornico, 8 dni je bil hospitaliziran, 16 x je bil rentgensko slikan, kar 62 x je opravljal fizikalno terapijo, 1 mesec je prejemal močna analgetična sredstva v obliki infuzij in injekcij ter močne protibolečinske tablete, v bolniškem staležu je bil od 23.9.2005 do 17.3.2006, skoraj 6 mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo bolečinska obdobja, ki sta jih opisala oba izvedenca in prav tako tudi tožnikovo izpovedbo, da je moral 4 do 5 mesecev po operaciji ves čas ležati, da je hodil tudi s pomočjo bergel, ki jih uporabljal 8 mesecev. Tudi izvedenec je poškodbo vratne hrbtenice ocenil z najvišjo stopnjo. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno opisalo tako poškodbe kot tudi čas in jakost bolečinskega obdobja ter številne neugodnosti. Pritožnici dejanskega stanja v tem delu ne izpodbijata. Sodišče je tudi ugotovilo, da bo tožnik prenašal bolečine tudi v bodoče, saj ima in bo imel pri težjem fizičnem delu, dvigovanju težjih bremen, sunkovitih gibih glave in hrbtenice ter pri daljših prisiljenih držah glave, lahke trajne bolečine. Prav tako je med bodoče bolečine potrebno uvrstiti glavobole, ki jih je v mnenju opisal izvedenec nevrolog. Ob vsem navedenem je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina ob upoštevanju dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, nekoliko višja, kot jo je določilo sodišče prve stopnje in sicer 15.000,00 EUR (približno 15 povprečnih plač). Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Višja odškodnina pa ne bi bila primerna glede na vse subjektivne in objektivne okoliščine. Tožena stranka izrecno te oblike škode ne izpodbija, pač pa le pavšalno navaja, da je odškodnina previsoka, kar pa ni res, zato njena pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za strah v višini 1.200,00 EUR in se pri tem oprlo tako na mnenje obeh izvedencev kot tudi na tožnikovo izpovedbo, ki jo je objektiviziralo. Tako je ugotovilo, da pri tožniku primarni strah ni bil podan, saj je bil v nezavesti, da pa je bil podan sekundarni strah, najprej hude intenzitete, nato srednje intenzitete nadaljnjih 14 dni, ko se je bal, da bo poškodba pustila trajne posledice, kar ga bo oviralo pri njegovem delu in športnih aktivnostih, nato pa še 3 mesece. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšna odškodnina primerna in pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Tožeča stranka v pritožbi le povzema ugotovitve izvedenca, tako da dejanskega stanja, ki ga je v tem delu ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izpodbija. Ob upoštevanju vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, je odškodnina v višini 1.200,00 EUR primerna. Tožena stranka pa posebej odškodnine za to obliko škode ne izpodbija.

Nekoliko prenizka pa je odškodnina za psihične bolečine zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako objektivne kot tudi subjektivne elemente za skaženost, zato je pravilno zaključilo, da je pri njemu podana takšna sprememba zunanjosti, ki je na zunaj vidna in ki se na vratu ne da prikriti, na medenični kosti pa se lahko sicer prikrije, ne pa tudi takrat, kadar je tožnik v kopalkah. Po mnenju pritožbenega sodišča je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju primerna odškodnina 1.000,00 EUR. V tem delu je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, tožena stranka pa posebej odškodnine za to obliko škode ne izpodbija.

Kot posledica te poškodbe je tožniku ostala trajna zatrditev med vratnima vretencema in je, kot izhaja iz mnenja izvedenca, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, za 64 % zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice, pri tožniku pa je podana 20 % invalidnost. Tudi izvedenec nevrolog je natančno opisal drugo posledico - postkomucionalni sindrom zaradi katerega so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 5 %. Pritožbene navedbe tožene stranke, da pri tožniku niso podane posledice pretresa možganov niso utemeljene, saj je izvedenka nevrologinja natančno opisala v čem se kažejo te posledice. V mnenju je obrazložila tožnikove težave, upoštevala pa je tudi tožnikovo osebnost in prepričljivo navedla, da tožnika težave, ki izvirajo iz teh simptomov ovirajo tudi pri nadaljnjem izobraževanju, saj bi mu pridobljena izobrazba lahko razširila možnosti pri iskanju zaposlitve. Izvedenka je tudi opisala, da je tožnik zaradi posledic poškodbe gibalno omejen tako pri vsakdanjem življenju kot pri poklicni izbiri, kar je iz psihološkega vidika pomemben moment, ki lahko vpliva tudi na poglabljanje simptomatike povezane s postkomocijskim sindromom. Tako je navedla, da je za tožnika takšno stanje depremirajoče, ter da so simptomi iz postkomocijskega sindroma prisotni in bodo zelo verjetno trajni. Tožena stranka mnenju izvedenke ni oporekala niti ni zahtevala dodatnega zaslišanja izvedenke, zato se je sodišče glede trajnih posledic pravilno oprlo na mnenji obeh izvedencev. Z gotovostjo je ugotovilo, da je tožnik utrpel tudi pretres možganov, zato toženkine navedbe o tem, da iz dokumentacije ta poškodba ne izhaja, niso utemeljene. Prav tako neutemeljeno toženka sodišču očita, da je preveč vrednotilo poškodbe vratne hrbtenice oziroma vretenca, ter da zatrditev vratnih vretenc na tem nivoju ne predstavlja tako bistvene oviranosti kot jo zatrjuje tožnik. Izvedenec ortoped je opisal tožnikove težave, povedal, da so za 64 % zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice in da je zaradi tega podana 20 % invalidnost. Trajna zatrditev med dvema vretencema je prav gotovo takšna okvara, da tožniku onemogoča marsikatero aktivnost in delo.

Tožeča stranka dejanskega stanja, ki ga je v tem delu ugotovilo sodišče prve stopnje ne izpodbija. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in ob dejstvu, da je tožnik bil ob poškodbi star 20 let, da poklicno še ni bila izoblikovana osebnost, da bo težave prenašal vse življenje, je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za to obliko škode 18.000,00 EUR. Višja odškodnina, takšno kot jo zahteva tožeča stranka, pa ne bi bila primerna. Tudi celotna odškodnina v višini 35.200,00 EUR predstavlja približno 35 povprečnih plač je, predvsem ob upoštevanju starosti tožnika in ob posledicah, ki jih bo prenašal vse življenje, primerna.

Sodišče prve stopnje je pravilno valoriziralo dne 6.7.2007 plačano akontacijo in v tem delu sodbo tudi obrazložilo. Ker je višino odškodnine presojala na dan izdaje sodbe je moralo na ta dan tudi valorizirati delno plačilo. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tako ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja delno nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo členov 179 in 182 OZ, zato je bilo potrebno delno pritožbi tožeče stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti. Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni našlo (ZPP člen 358).

Na pritožbeni stopnji je bila zvišana odškodnina za 6.570,00 EUR, zato je uspeh tožeče stranke na prvi stopnji višji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer 93 % in v tem delu je pritožbeno sodišče tudi spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 93 % stroškov od zneska 2.492,03 EUR, kar znese 2.317,58 EUR, tožeča stranka pa toženi 7 % od stroškov 548,36 EUR, kar znese 38,38 EUR.

Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, zato ji je tožena stranka glede na njen uspeh dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Glede na stroškovnik tožeče stranke je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe ter poročilu tožniku o uspehu pritožbe 20 točk, skupaj z 20 % DDV. Ni pa tožeča stranka upravičena do stroškov poročila tožnika o prejeti sodbi niti stroškov poročila tožniku o vloženi pritožbi, saj so ti stroški že zajeti v sami sestavi pritožbe. Ti stroški znesejo 435,13 EUR oziroma glede na 40% uspeh tožeče stranke 174,00 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti, če ji tožena stranka stroškov ne bo povrnila pravočasno.