VSRS Sodba I Ips 266/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

1Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sklep Okrožnega sodišča v Krškem, s katerim je bilo odločeno, da se obsojencu kazen eno leto in šest mesecev zapora izvrši tako, da obsojeni namesto izrečene kazni zapora opravi delo v splošno korist v obdobju enega leta in šest mesecev ter v obsegu 480 ur, spremeni tako, da se predlog obsojenega za nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist zavrne. Zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh razlogov“ in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pritožbo državne tožilke zavrne ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne višjemu sodišču v ponovno odločanje.

2Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo ugotavlja, da je višje sodišče tokrat odpravilo pomanjkljivosti prvega sklepa in da je navedlo razloge, zakaj šteje, da nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist ni ustrezna. Vprašanje primernosti takšne odločitve pa ne zadeva vprašanje zakonitosti in ga zato z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

3V izjavi na odgovor se zagovornik ne strinja s takšnim stališčem vrhovnega državnega tožilca. Meni, da višje sodišče s svojo odločitvijo izraža nasprotovanje alternativni obliki izvrševanja kazni zapora nasploh, s tem, ko ni sledilo osnovnemu namenu tega instituta pa je bistveno kršilo zakon. Vztraja pri stališču, da je odločitev višjega sodišča napačna.

4Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Vložnik zahteve izrecno ne uveljavlja nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi zahteve na splošno opozori na namen instituta nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist (86. člen KZ-1). Glede na odločitev in razloge višjega sodišča, ki ugotavlja, da so podani formalni pogoji za alternativni način izvršitve zaporne kazni in da je pri obsojencu dosežena specialna prevencija, ocenjuje, da višje sodišče očitno nasprotuje temu zakonskemu institutu. V nadaljevanju zahteve še navaja, da naj bi višje sodišče „napačno upoštevalo okoliščine, na katere opozarja obramba in ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje“, in pri tem konkretno izpostavlja obsojenčeve družinske obveznosti, in da poleg sebe preživlja še pet oseb, ki bi ostale brez sredstev za preživljanje, če bi šel v zapor. Vložnik meni, da je obsojeni „šolski primer“ storilca kaznivega dejanja, kjer bi moralo sodišče uporabiti navedeno zakonsko določbo.

6Prvi sklep višjega sodišča (ki je bil po vsebini enak izpodbijanemu) in s katerim je višje sodišče spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča in zavrnilo obsojenčev predlog za nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist, je Vrhovno sodišče (s sodbo I Ips 130/2009 z dne 21.5.2009) razveljavilo iz formalnih razlogov. Ugotovilo je namreč, da je višje sodišče kršilo določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni navedlo, katere objektivne in subjektivne okoliščine in zakaj so bile odločilne za oceno, da je namen kaznovanja in izrekanja kazni mogoče v tem primeru doseči zgolj z izvršitvijo zaporne kazni.

7Zahteva trdi, da naj bi višje sodišče, ki je vezano na pritožbene navedbe, „odločalo bolj po lastni presoji“, ne pa o pritožbi državnega tožilca, ki je predvsem napadal sam institut alternativnega prestajanja kazni zapora. Na tej podlagi se vložnik neutemeljeno sklicuje na kakršnokoli kršitev zakona, saj presoja ustreznosti zakonske ureditve obravnavanega instituta ni predmet odločanja. Te navedbe pa so tudi sicer netočne, saj iz vsebine in predloga pritožbe izhaja, da pritožnik povsem določno graja (tudi) odločitev prvostopenjskega sodišča in razloge zanjo. Da sodišče tudi v ponovljenem postopku ne bi zadostilo procesnim standardom, ki veljajo za odločanje drugostopenjskega sodišča, vložnik ne uveljavlja. Ne trdi tudi, da bi sodišče kako drugače pri odločanju prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. Zahteva tokrat problematizira predvsem primernost odločitve višjega sodišča, ki je glede na ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine ocenilo, da predlog za alternativno izvršitev zaporne kazni ni utemeljen, s tem pa zahteva po vsebini ne izpodbija zakonitosti odločitve, temveč njeno primernost oziroma smotrnost. Na tej podlagi pa odločitve višjega sodišča z zahtevo za varstvo zakonitosti (smiselno enako velja za izpodbijanje izbire kazenske sankcije in odmere kazni) ni mogoče izpodbijati.

8Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

9Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.