VSM Sklep II Kp 21203/2016

I. Pritožba Specializiranega državnega tožilstva se zavrne kot neutemeljena.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 21203/2016 z dne 30.8.2017, ko je odločal o nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo Specializiranega državnega tožilstva RS, opr. št. SDT-KT/2955/2013 z dne 19.5.2016, zahtevo za preiskavo zoper osumljenega L.P., zaradi suma storitve dveh kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (nadalje KZ-1) v zvezi s 37. členom KZ-1, na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 181. člena ZKP, zavrnil. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločil, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki osumljenega L.P. ter potrebni izdatki zagovornikov iz Odvetniške pisarne G.&S. o. p., d. o. o. iz M., proračun.

2Zoper tak sklep se je pritožilo Specializirano državno tožilstvo (SDT), kot navajajo iz razlogov po 2. in 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s 372. členom in 373. členom ZKP. Pritožbenemu sodišču smiselno predlagajo, da napadeni sklep spremeni in se opravi preiskava tudi zoper osumljenega L.P., ker bo šele preiskava pokazala, na kakšen način je osumljeni dajal navodila A.M. in ali je bil A.M. storilec, posredni storilec ali celo pomagač.

3Pritožbi ni utemeljena.

4Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, ki ga ne obrazloži. Ne navaja namreč, s čim naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo. Neobrazložene pritožbe pa ni mogoče preizkusiti. Zato pritožba z uveljavljanjem navedenega pritožbenega razloga ne more biti uspešna.

5Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko navaja, da je opis napeljevanja v izreku zahteve za preiskavo zoper osumljenega L.P. dovolj konkretiziran ter da je utemeljenost suma izkazana, podrobneje pa se bodo dejstva lahko ugotovila šele tekom preiskave ter da je sodišče prve stopnje zahtevo za preiskavo zoper osumljenega L.P. preuranjeno zavrnilo.

6Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi v napadenem sklepu, da niti pri prvem niti pri drugem kaznivem dejanju, ki se v zahtevi za preiskavo očitata osumljenemu L.P., niso opisana konkretna ravnanja, ki naj bi jih osumljeni P. storil. Iz opisa kaznivih dejanj je razvidno, da naj bi L.P. naklepoma napeljal A.M. k storitvi dveh kaznivih dejanj (pod točko I in II zahteve za preiskavo), s tem da naj bi mu kot dejanski direktor družbe F. d. o. o. dajal predhodna navodila. Kot pravilno ugotavlja zunajobravnavni senat, iz takšnega opisa ne izhaja kakšna navodila naj bi mu dajal in v kakšnih okoliščinah, niti ali je osumljeni s takšnimi navodili izzval odločitev A.M., da naklepoma stori očitani kaznivi dejanji. Na pomanjkljivost opisa ravnanj, ki se očitajo L.P., je zunajobravnavni senat pritožnike opozoril že v sklepu I Ks 21203/2013 z dne 20.6.2016, ko je odločal o pritožbi zagovornika osumljenega L.P. zoper sklep o preiskavi in pritožbi ugodil ter sklep o preiskavi zoper tega osumljenca razveljavil. Toda pritožniki v tej smeri zahteve za preiskavo niso dopolnili. Tudi v pritožbi v tej smeri ne navajajo ničesar, ampak vztrajajo, da je opis dejanja dovolj konkretiziran, čeprav sami ugotavljajo, ?da v tem trenutku na podlagi zbranih dokazov v predkazenskem postopku ni mogoče na ravni gotovosti zatrjevati, s čim je pravzaprav osumljeni L.P. napeljal A.M. k izvršitvi očitanih mu kaznivih dejanj, ampak le, da je M. vnaprej pripravljene dokumente podpisoval v pisarni tajnice L.P., B.Ž..? Obrazložitev zahteve za preiskavo in dokazno gradivo pa ne moreta nadomestiti konkretnega opisa dejanja v tenorju zahteve za preiskavo, iz katerega morajo konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja je namreč najpomembnejša sestavina zahteve za preiskavo, saj se z njo določa okvir, v katerem bo potekala preiskava, prav tako pa osumljencem omogoča učinkovito pravico do obrambe, ki je v nasprotnem primeru kršena (tretji odstavek 168. člena ZKP).

7Po obrazloženem je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper osumljenega L.P., pri tem pa se dodatno spustilo še v presojo utemeljenega suma, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan. Pritrditi je sodišču prve stopnje in preiskovalni sodnici, ki je podala nesoglasje z zahtevo za preiskavo tudi v tej smeri, ker niti A.M., niti kateri izmed osumljenih, ki je bil v tej zadevi zaslišan pri preiskovalni sodnici (S.Z., M.V.S.) oziroma katerakoli druga oseba, ki je podala izjavo policiji v predkazenskem postopku, osumljenega P. v smeri očitanih kaznivih dejanj, ni obremenila. Pritožba zato ne more biti uspešna niti z izvajanji, s katerimi poskuša prikazati, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni ravnal na očitana načina.

8Glede na navedeno, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče pritožbo SDT zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena ZKP in določbi prvega odstavka 96. člena ZKP.