VSL sodba in sklep II Cp 441/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da so toženci dolžni v 8 dneh vrniti tožeči stranki v neposredno posest del nepremičnine parc. št. 1244/90 k.o. T., v delu, kjer ta parcela meji na parc. št. 1244/68 k.o. T. in kjer naj bi bila po določbah zazidalne situacije Odloka o zazidalnem načrtu za Obrtno industrijsko cono T. zgrajena zelenica v izmeri cca 83 m2 in pločnik širine 1,5 m v izmeri cca 31 m2, pri čemer se na severovzhodni strani parc. št. 1244/68 ohrani asfaltirani 5 m uvoz na parcelo (preko parc. št. 1244/90 k.o. T.). Toženim strankam je sodišče naložilo, da opustijo vsako poseganje v navedeni del nepremičnine. S sklepom pa se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o plačilu uporabnine.

Proti sodbi se pritožujejo toženci, ki uveljavljajo vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže ali tožbeni zahtevek zavrne. Izpodbijajo tudi sklep, s katerim je prvo sodišče odločilo, da za obravnavanje zahtevka za plačilo uporabnine ni stvarno pristojno in da bo zadevo odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Ta del sodne odločbe izpodbijajo iz razloga, ker naj bi zahtevek za plačilo uporabnine ne imel temelja in bil zastaran. V zvezi s pritožbo proti sodbi navajajo, da je zahtevek nemogoč in nedopusten, izrek sodbe pa neizvršljiv, nedoločen in v nasprotju s pozitivno zakonodajo. Izrek sodbe namreč ne določa točne identifikacije obsega vrnitve nepremičnine v neposredno posest, za vrnitev v neposredno posest pa tožeča stranka tudi nima pravne podlage. Nikoli namreč ni imela neposredne posesti na navedenem delu nepremičnine. Izrek sodbe po vsebini predstavlja odločitev o zahtevku zaradi motenja posesti, za uveljavljanje takšnega zahtevka pa je potekel tako subjektivni, kot objektivni rok. Nadalje v pritožbi zatrjujejo, da sporni del nepremičnine predstavlja del cestnega telesa, ki ga uporabljajo vsi, tudi vozila, ki pripeljelo k delavnici in v delavnico, ki je last toženih strank. Toženci nimajo neposredne posesti na predmetnem zemljišču in tudi ne izkazujejo volje, da bi jo imele. Na predmetni površini izvajajo zgolj neškodljiv prehod in prevoz. Tožene stranke imajo izdelane uvoze do delavnice na način, kot je izveden na terenu od samega začetka obratovanja delavnice in v skladu z gradbenim dovoljenjem. Nikoli ni bilo tam nobene zelenice. Izvedenec ni imel ustrezne podlage in numeričnih podatkov za natančno določitev stanja na terenu. Če sporna parcela ni javno dobro, ker ne gre za kategorizirano cesto, je treba zahtevek zavreči zaradi zastaranja, ker je po vsebini tožba motenjska tožba. V zemljiški knjigi nepremičnina ni vpisana kot javno dobro in je kot lastnica vpisana le Občina Trzin brez pripisa, da je nepremičnina v splošni rabi, to pa pomeni, da je tožeča stranka izgubila posestno varstvo še preden je vložila tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev o tem, da okrajno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku glede plačila uporabnine, je utemeljena iz razlogov, ki jih v tej zvezi navaja sodišče prve stopnje in ki jih pritožba ne izpodbija. Ob navedenem pa je seveda brezpredmetna pritožbena trditev o neutemeljenosti tega dela zahtevka oziroma o njegovem zastaranju, ker se nanaša na vsebinsko odločanje o delu zahtevka, glede katerega pa sodišče zaradi nepristojnosti ni odločalo. Pritožba, kolikor izpodbija sklep, torej ni utemeljena.

Pritožba pa tudi ni utemeljena, kolikor izpodbija odločitev v delni sodbi. Zahtevek, kot je bil postavljen in kot mu je prvo sodišče ugodilo, je zadosti določen, da omogoča njegovo izvršitev. Povsem določno je označeno, kateri del nepremičnine morajo toženci prepustiti v posest tožeči stranki oziroma glede katerega dela sporne nepremičnine morajo opustiti poseganje vanj. V konkretnem primeru ne gre za zahtevek, na podlagi katerega bi bilo potrebno spreminjati posestne meje in glede katerega bi bilo potrebno izvajati kakšne spremembe v zemljiškem katastru, zato pa tudi ni potrebno, da bi izrek sodbe določal točne identifikacijske točke.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem prvega sodišča o tem, da sporno zemljišče ne predstavlja javno dobro kot del cestnega telesa, ker ne gre za kategorizirano javno cesto. Da je lastnik sporne nepremičnine tožeča stranka, izhaja iz podatkov zemljiške knjige, iz katere je tudi razvidno, da ne gre za javno dobro. Eno od upravičenj lastninske pravice je imeti stvar v posesti. Zato lahko tožeča stranka zahteva od nelastnika, ki njeno stvar uporablja oziroma jo ima v posesti, da mu stvar vrne v posest, kot tudi, da opusti vsakršno poseganje v nepremičnino, ki je v lasti tožeče stranke. Gre za zahtevek za varstvo lastninske pravice, ki ne zastara (glej 3. odst. 92. in 3. odst. 99. čl. Stvarnopravnega zakonika). Zmotno je pritožbeno stališče, da gre v konkretnem primeru za tožbo zaradi motenja posesti. Svojega zahtevka tožeča stranka ne utemeljuje na dejstvu posega v njeno posest, temveč na lastninski pravici na spornem delu zemljišča.

Toženci niti v pritožbi ne zanikajo, da se sporni del zemljišča ne uporablja tudi za uvoz v njihovo delavnico. To pomeni, da toženci izvajajo na spornem delu zemljišča vsaj soposest. Tudi, če sporni del nepremičnine uporablja morda še kdo drug, to ne pomeni, da tožeča stranka kot lastnik zemljišča ni upravičena terjati od tožencev, da prenehajo posegati v njej lastni del nepremičnine, ki je določno opredeljen v tožbenem zahtevku.

Glede na pritožbene trditve je le še dodati, da je izvedenec v svojem mnenju ugotovitve gradil na odloku o zazidalnem načrtu, pri čemer je zaradi neobstoja numeričnih podatkov (na razpolago je imel le grafični prikaz) svoje mnenje podal z natančnostjo + - 30 cm, kar je po presoji pritožbenega sodišča zadostna natančnost, da je prvo sodišče lahko svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje. Na katerih prostorskih aktih je temeljilo izvedensko mnenje, pa izhaja iz pojasnila izvedenca na list. št. 102.

Glede na vse spredaj navedeno, v ostalem pa se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na pravilne prvostopne razloge, pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.