VSL sodba in sklep IV Cp 1109/2011

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu glede preživnine za čas od 1. 9. 2010 do 31. 10. 2010 ter za čas od 1. 12. 2010 dalje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se glede preživnine za november 2010 in v preostalem ugodilnem delu sodba potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

Tožnik v obravnavani zadevi zahteva zvišanje preživnine za čas od 1. 9. 2010 na 300,00 EUR mesečno. Toženec je dotlej dolžan plačevati preživnino na podlagi dogovora o preživljanju z dne 17. 10. 2003, sklenjenega pred Centrom za socialno delo Kranj. Preživnina je bila nazadnje usklajena na podlagi obvestila CSD na 61,76 EUR mesečno.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo preživnino zvišalo tako, da je toženec dolžan od 1. 9. 2010 do 31. 10. 2010 plačevati po 184,53 EUR mesečno, v novembru 2010 263,62 EUR, od 1. 12. 2010 dalje pa 132,00 EUR mesečno.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb:

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

Toženec predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Okoliščine glede določitve preživninske obveznosti se niso spremenile tako, da bi narekovale tudi spremembo takrat določene preživnine. Toženec je namreč sedaj brezposeln in nima denarnih sredstev za lastno preživljanje. Preživninske potrebe mladoletnega tožnika pa se niso povečale. K preživljanju tožnika je dolžna prispevati tudi njegova mati. Njene težave niso same po sebi razlog za spremembo določene preživnine.

Tožnik predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi, saj je preživninska obveznost toženca v njej nepravilno določena. Sodišče je namreč svojo odločitev oprlo zgolj na oceno zakonite zastopnice, koliko bo zaslužila s tem, ko se bo s 1. 12. 2010 zaposlila kot samostojna podjetnica, čeprav na dan sojenja kot samostojna podjetnica ni zaslužila še nič. Sodišče bi zato moralo pri izračunu upoštevati le tiste prejemke, ki so na dan sojenja že nastali. Navaja, da je v decembru zaslužila zgolj 90,00 EUR, s čimer ne bo mogla pokriti niti svojih stroškov. Tudi sicer pa v znesku 600,00 do 700,00 EUR, ki ga je zakonita zastopnica navedla, ko jo je sodišče vprašalo po zaslužku, niso upoštevani stroški kot so plačilo prispevkov, davkov, malice, kilometrine, ki jih bo slednja imela. Ta znesek torej ni verodostojen pokazatelj zaslužka.

Na drugi strani pa sodišče ni upoštevalo, da je toženec lastnik je pa znamke Nissan, avta Renault Laguna, avtodoma, da si je v letu 2009 kupil hišo za 150.000,00 EUR, za katero je vzel kredit v vrednosti 50.000,00 EUR in ga odplačuje po 570,00 EUR mesečno ter jo sedaj obnavlja, kot tudi da je prodal solastniški delež na hiši na Kitajskem, od katere naj bi dobil 90.000,00 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se toženec kljub temu, da je prijavljen na Zavod za zaposlovanje in prejema denarno nadomestilo, na črno ukvarja še s prodajo oblačil, ki jih pripelje s Tajske in Kitajske ter tudi na ta način dobi dodatni dohodek. Sodišče očitno ni v zadostni meri upoštevalo, da ima toženec večje prihodke kot zakonita zastopnica in je tudi lastnik vsega naštetega premoženja, za razliko od zakonite zastopnice, ki nima nobenega večjega premoženja in skupaj z mladoletnim sinom živi v hiši – dvojčku, ki je v lasti tožnikove stare mame.

Toženec je v času sklenitve dogovora o preživljanju plačeval preživnino še za svoje tri mladoletne otroke iz prejšnje zveze, sedaj pa te obveznosti nima več. Tožnik vztraja pri plačilu preživnine v višini 300,00 EUR.

Nobena od pravdnih stranki ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

O spremenjenih potrebah tožnika:

V skladu s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sodišče zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o spremenjenih potrebah mladoletnega J. ugotovilo, da je bil v času sklepanja dogovora o višini preživnine star šele eno leto, danes pa ima približno osem let in že obiskuje šolo ter da so stroški zanj nedvomno narasli. Sodišče je ocenilo, da dečkovi stroški sedaj znašajo 375,62 EUR mesečno, pri čemer je upoštevalo, da prejema 112,00 EUR otroškega dodatka. J. ima torej 263,62 EUR nekritih stroškov mesečno. Teh ugotovitev pravdni stranki konkretno ne izpodbijata, pritožbeno sodišče pa jih sprejema.

Zaključek sodišča prve stopnje, da so se J. potrebe povečale, je nedvomno pravilen tudi po presoji višjega sodišča. Na njegovo pravilnost kaže že golo dejstvo, da znašajo dečkove potrebe sedaj 375,62 EUR, nazadnje valorizirana preživnina pa zgolj 61,76 EUR, kar tudi ob upoštevanju otroškega dodatka, ki ga prejema tožnik, in toženčevemu enakega prispevka dečkove matere k preživljanju (če bi sodišče izhajalo iz predpostavke, da so zmožnosti staršev primerljive), šolarjevih potreb več ne pokrije.

O premoženjskih zmožnostih toženca:

Glede toženčevih zmožnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v času sklenitve dogovora zaposlen (a ni moglo ugotoviti, koliko je takrat zaslužil) ter da je moral poleg tožnika preživljati še tri mladoletne otroke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zanje ne plačuje več preživnine, sam pa je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in prejema mesečno 560,00 EUR, poleg tega pa zasluži še nekaj denarja na črno - s prodajo oblačil, ki jih pripelje iz Kitajske in Tajske.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec v letu 2009 kupil starejšo hišo, za katero je imel 2/3 denarja privarčevanega, za 1/3 hiše pa je najel kredit, ki ga bo odplačeval še 10 let in katerega mesečni obrok znaša 570,00 EUR. Poleg tega je toženec lastnik polovice hiše, v kateri živi, in je imel na Kitajskem hišo, ki jo je prodal; njegov solastniški delež oz. izkupiček od prodaje pa naj bi znašal 90.000,00 EUR. Pritožbeni očitki toženca, da so se zmožnosti za plačevanje preživnine na njegovi strani zmanjšale, torej ob takšnih ugotovitvah nikakor niso izkazane.

Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so močno dvomljive pritožbene navedbe (in ugotovitev sodišča), da je toženec brezposeln, saj je iz priloženih plačilnih list razvidno, da je zaposlen v družbi W. d.o.o., K., katere ustanovitelj in direktor je, ter da je v bolniškem staležu in prejema bolniško nadomestilo.

O premoženjskih zmožnostih tožnikove matere:

Ob ugotavljanju premoženjskih zmožnosti tožnikove matere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je od vložitve tožbe pa do konca oktobra prejemala 301,12 EUR socialne pomoči, da v mesecu novembru ni prejela nobenih dohodkov ter da se je od 1. 12. 2010 dalje zaposlila kot samostojna podjetnica in dela za podjetje V. d.o.o. ter bo njen zaslužek med 600,00 EUR do 700,00 EUR mesečno neto.

O razporeditvi preživninskega bremena in uporabi materialnega prava v izpodbijani sodbi:

Ker toženec prejema 560,00 EUR denarnega nadomestila, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dolžan za čas od 1. 9. 2010 do 31. 10. 2010 kriti 70% vseh stroškov za tožnika, to je 184,53 EUR; od 1. 11. 2010 do 30. 11. 2010 vse stroške, to je 263,62 EUR; od 1. 12. 2010 dalje pa po 50% mesečnih stroškov, to je preživnino v višini 132,00 EUR.

Tožnik v pritožbi utemeljeno graja tak pristop, saj sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo toženčevih zmožnosti. V skladu s 129. členom ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Dolžnost zavezanca ni samo tista, ki izhaja iz njegovih rednih dohodkov, ampak tudi iz njegovega premoženja. Sodišče poleg tega upošteva tudi tiste zmožnosti, ki jih je toženec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko izpolni preživninsko obveznost. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da toženec poleg prejetega nadomestila zasluži še nekaj s prodajo oblačil iz Kitajske in Tajske, pa tudi da je lastnik ene in solastnik polovice druge hiše ter da pričakuje prihodek 90.000,00 EUR od prodaje hiše na Kitajskem, vendar pa teh ugotovitev pri določitvi preživnine ni upoštevalo. Pri razporeditvi preživninskega bremena med oba tožnikova roditelja je upoštevalo le toženčeve uradno izkazane denarne prejemke.

Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikova mati nima nobenega premoženja ter da je do 31. 10. 2010 prejemala socialno pomoč, s 1. 12. 2010 pa se je zaposlila kot samostojna podjetnica in bo njen zaslužek med 600,00 EUR do 700,00 EUR mesečno neto. Tudi zadnji ugotovitvi tožnik utemeljeno nasprotuje. Napačno je sicer pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče upoštevati le tiste prejemke, ki so na dan sojenja že nastali. Sodišče je pravilno upoštevalo, da se je tožnica zaposlila, in pri tem bi smelo upoštevati tudi njene pričakovane prihodke (določitev preživnine za naprej vselej vsebuje tudi takšno projekcijo), a slednje bi sodišče moralo ugotoviti pravilno in popolno.

Tožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je zakonita zastopnica glede plače izpovedala, da za enkrat še ne more povedati, ker ima trenutno samo izdatke, da pa predvideva, da bo po novem letu lahko izstavila račun v višini 600,00 do 700,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je navedeni znesek upoštevalo kot njen neto mesečni dohodek, kar pa iz izpovedi ne izhaja oz. vsaj ni jasno. Izpoved, da bo tožnica kot samostojna podjetnica lahko izstavila račun v omenjeni višini, lahko kaže tudi na to, da bo takšen (torej 600,00 do 700,00 EUR mesečno) bruto prihodek samostojne podjetnice (kar tožnik trdi v pritožbi). Nenazadnje je tožnik v pritožbi navedel tudi, da je zakonita zastopnica v mesecu decembru 2010 zaslužila zgolj 90,00 EUR ter v dokaz priložil obračun št. 12/2010, ki to potrjuje.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri določitvi preživnine glede toženčevih zmožnosti upoštevalo le njegov dohodek, ne pa tudi njegovega premoženja in zmožnosti; zmožnosti matere pa ni ugotovilo popolno (zadovoljilo se je z njeno nejasno izpovedjo), je višje sodišče izpodbijano sodbo v skladu z določbo 355. člena ZPP v zavrnilnem delu glede preživnine za čas od 1. 9. 2010 do 31. 10. 2010 in za čas od 1. 12. 2010 dalje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višje sodišče bi z ugotavljanjem zmožnosti tožnikove matere v pritožbenem postopku namreč nedopustno poseglo v pravico do pritožbe. Navodila za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so vsebovana v gornji obrazložitvi.

Izhajajoč iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovih potrebah in višini otroškega dodatka ter ugotovitve, da tožnikova mati v tem mesecu ni imela nobenih prejemkov, je pravilna določitev preživnine za november 2010. Tožnikov zahtevek na plačilo preživnine 300,00 EUR je ob tem, ko znašajo njegove nekrite potrebe 263,62 EUR mesečno, pretiran. V tem delu je višje sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja toženec, niti razlogi na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v tistem delu odločitve sodišča prve stopnje, s katerim je preživnina zvišana, niso podani, je višje sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo v ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

V skladu z določilom 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.