VSL sodba I Cpg 52/2011

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

1Sodišče prve stopnje je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 19732/2009 z dne 20. 02. 2009 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka) ter odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 1.865,00 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (2. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja „vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP“ in predlaga spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločilo na podlagi stanja spisa (4. in 5. odstavek 282. člena ZPP), saj se niti tožeča stranka niti njen pooblaščenec zadnjega naroka za glavno obravnavo, na katerem je bilo predvideno zaslišanje strank, nista udeležila. Da bi pri izdaji take sodbe sodišče prve stopnje zagrešilo kakršnokoli procesno kršitev, iz pritožbe ne izhaja, tega pa tudi pritožbeno sodišče ni zaznalo.

6Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje ugotavljalo na podlagi listin v spisu. Ugotovilo je, da je med pravdnima strankama obstojal poslovni odnos, ki je rezultiral v sklenitvi Pogodbe št. 3-4-2008 (v nadaljevanju Pogodba A2). Predmet te pogodbe je bil izdelava idejnih projektov in feasibility analiz za izgradnjo večnamenskih športnih dvoran, za pripravo celovite zasnove investicijskega projekta in potrebnih analiz, s katerimi se ugotovi upravičenost investicije in katera od predlaganih rešitev je najbolj optimalna. K temu naj bi sodilo tudi trženje in marketinške storitve v Sloveniji, na Hrvaškem, Srbiji, BIH in Avstriji (2. alineja 2. člena Pogodbe A2) ter nadzor in kontrola izvedbe projekta. V zvezi s predmetnim sporom pa je bil cilj medsebojnega sodelovanja v tem, da tožena stranka dobi posel izgradnje športne dvorane R. Ker pa tega posla ni dobila tožena stranka, pač pa družba H., Gmbh, je sodišče prve stopnje menilo, da aneks št. 1 z dne 04. 06. 2008 (v prilogi A3), ki je bil podpisan, še predno je bil znan izid razpisnega postopka v zvezi z gradnjo športnega objekta R., ni pravno zavezujoč.

7Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu naziranju, po katerem dejstvo, da je bil ob sklenitvi aneksa A3 izid javnega razpisa negotov, kaže na to, da je šlo pri poslu v zvezi z izgradnjo športne dvorane R. za obligacijo prizadevanja, ne pa za obligacijo uspeha. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila na natečaju po izvedenem postopku kot izvajalec izbrana družba H. Po oceni pritožbenega sodišča sklenitev aneksa A3 s toženo stranko, še predno je bil izbran izvajalec, kaže kvečjemu na to, da je bil aneks sklenjen pogojno. V aneksu A3 stranki še pred izborom izvajalca ugotavljata, da je tožeča stranka „pripomogla in omogočila toženi stranki realizacijo večnamenske športne dvorane za investitorja O.“ (1. odstavek 1. člena aneksa A3). V 3. členu aneksa je dodano, da si bosta „pogodbena partnerja medsebojne terjatve in obveznosti obračunavala mesečno v sorazmerju z izvršenimi in obračunanimi deli za posamezne sklope predmeta pogodbe, izplačila pa se vršijo proporcionalno s plačilnimi pogoji investitorja ter dejanskimi prilivi“. Iz trditvene podlage tožeče stranke pa ne izhaja, (1) da je ona kakorkoli vplivala na to, da je bila na javnem natečaju izbrana družba H., ali (2) da aneks A3 velja tudi, če posel dobi družba H. Podizvajalec te družbe (H.) je namreč bila pri izgradnji omenjenega objekta, kot navaja tožeča stranka, prav tožena stranka.

8Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Ker je bil aneks (A3) sklenjen še predno je bil izbran izvajalec športnega objekta R., izbrana pa ni bila tožena stranka, je zmotno pritožbeno stališče, da je „tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je kot podizvajalec izbrane družbe prejela nižji znesek od tistega, ki je naveden v aneksu, saj tožeča stranka ni dokazala, da je dela, navedena v 2. členu aneksa (A3), izvajala.

9Ugovoru tožene stranke, da je tožena stranka v zvezi z izgradnjo športnega objekta R. opravila le manjša, zanemarljiva dela (navedba na glavni obravnavi 09. 06. 2010, list. št. 25), tožeča stranka namreč ni ugovarjala. V pripravljalni vlogi z dne 09. 07. 2010 (list. št. 31) je navedla le, da je z občino pripravila vrsto obiskov, ogledov, predstavitev dvorane, izdelala pa je tudi idejno zasnovo in predstavila ponudbo. Take trditve pa po oceni pritožbenega sodišča glede na manjkajočo trditveno podlago ne opravičujejo tožbenega zahtevka do tožene stranke. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožba nesklepčna. K temu le še dodaja, da tudi kakih dokazov za izvajanje nadzora in kontrole kakovosti (glej 2. člen aneksa A3) tožeča stranka ni predložila. Pa tudi ni prerekala navedb tožene stranke, da tožeča za toženo stranko ni ničesar tržila ali izdelala marketing projektov; kontrolo kakovosti pri izgradnji pa je izvajal D. G. (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 04. 09. 2010), ne pa ona.

10Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da je bila tudi tožeča stranka (oziroma njen direktor) povabljena, naj kot družbenik vstopi v družbo H., ki je bila izbrana na natečaju (navedba v pripravljalni vlogi z dne 04. 09. 2010). Ker teh navedb tožeča stranka ni prerekala, s pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče zanemarilo njene trditve, da je bila H. ustanovljena z namenom oškodovanja tožeče stranke, ne more uspeti.

11Pritožbene navedbe, da resničnost vsebine aneksa z dne 04. 06. 2008 A3 potrjujejo elektronsko sporočilo gospoda G. z dne 17. 04. 2008 s splošno ponudbo in opis zmogljivosti dvorane, izdelan s strani pravdnih strank; elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 18. 04. 2008 (ob 8:44 uri), elektronsko sporočilo gospoda G. z dne 18. 04. 2008 (ura 9:01) s pripadajočim popisom del, elektronsko sporočilo s ponudbo z dne 12. 04. 2008 in elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 23. 04. 2008, ki dokazujejo, da je tožeča stranka uspešno spravila v stik toženo stranko in R. in gospoda G.“ so premalo konkretizirane za pritožbeni preizkus.

12H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da je glede na tip izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče lahko ugotovilo le formalno resnico. Če bi izvedba dokaza z zaslišanjem tožeče stranke pripeljala do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, pa to ni okoliščina, ki jo je mogoče razlagati v breme tožene stranke.

13Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo je namreč tožena stranka v glavnem le ponovila svoje navedbe med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo.