VSL sodba IV Cp 2175/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku za čas od 7.7.2009 dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 250,00 EUR. Hkrati je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da ne drži sodbena ugotovitev, da ni oporekal trditvam tožeče stranke glede povečanih stroškov v zvezi s tedenskimi prevozi v šolo avtizma ter na preglede zaradi zdravstvenih težav oz. v okviru postopka usmerjanja otroka s statusom otroka s posebnimi potrebami. V odgovoru na tožbo je izrecno navedel, da tožnik ni pojasnil in utemeljil, zakaj in na kakšen način naj bi diagnoza aspergerjev sindrom vplivala na dodatne potrebe upravičenca, razen da obiskuje treninge in tekme hokejskega kluba, sicer pa ne potrebuje kakršnihkoli drugih tretmajev, ki bi bili povezani z dodatnimi stroški. Ne drži torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo mesečni stroški iz razloga voženj povezanih z navedeno diagnozo 100,00 EUR. Opozarja tudi, da je tožnik v pisni opredelitvi stroškov navedel le znesek 30,00 EUR mesečno. Sodišče torej za opredelitev tega stroška z zneskom 100,00 EUR ni imelo nikakršne dejanske podlage. Enaka ugotovitev pa velja tudi za domnevne stroške športa, razvedrila in počitnic, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo 60,00 EUR mesečno. Seštevek teh stroškov znaša 60,67 EUR, vendar je dejstvo, da vsi navedeni stroški ne nastajajo vsak mesec, temveč zgolj občasno. Pri tem je sodišče za stroške otrokovega plesnega udejstvovanja še posebej upoštevalo postavko 60,00 EUR mesečno. Sodišče je tudi višje upoštevalo znesek stroškov za obleko in obutev kot jih je tožnik opredelil v svojem pisnem stroškovniku, enako pa velja tudi glede stroškov sojenja. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da zakonita zastopnica prejema za mladoletnega tožnika otroški dodatek. Meni, da sedanja preživnina v valoriziranem znesku 185,92 EUR zadostuje za pokritje vseh stroškov, ki nastajajo s preživljanjem mladoletnega tožnika. Tožba je bila vložena 8.7.2009, v sodbenem izreku pa je naveden datum 7.7.2009.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec v pritožbi ne prereka zaključka sodišča prve stopnje, da so se spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila določena preživnina za mladoletnega tožnika s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.11.2002, opr. št. P 1638/2002, v znesku 145,23 EUR in ki je po zadnji uskladitvi preživnin znašala 185,92 EUR. Spremenile so se tako potrebe preživninskega upravičenca zaradi težav, ki jih ima z aspergerjevim sindromom, kar pogojuje nove nastale stroške v zvezi s terapijami in stroške v zvezi s potrebno po ukvarjanju s športom (sprva hokej, kasneje badminton in sedaj ples). Spremenile pa so se tudi preživninske zmožnosti zavezanca oz. toženca, saj je v času od prejšnje določitve preživnine prenehala njegova preživninska obveznost do še enega otroka, poleg tega pa je tudi pridobil novo premoženje (podedovano po starših). Takšna ugotovitev je pogojevala ponovno porazdelitev preživninskega bremena med oba preživninska zavezanca oz. starša mladoletnega tožnika.

Materialnopravno izhodišče za določitev preživnine je v določbi 129. člena Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Toženčeva pritožba je usmerjena v ugotovitev sodišča prve stopnje o višini potreb mladoletnega tožnika, ki sta jih dolžna kriti njegova starša. Tožnik je svoje potrebe ocenil na znesek 584,13 EUR in jih podrobneje opredelil v pisni oceni stroškov. Dejanskim trditvam o tožnikovih preživninskih stroških je toženec zgolj pavšalno nasprotoval. Kot navaja v pritožbi je izrecno nasprotoval zgolj tistim stroškom, ki naj bi jih pogojevala diagnoza aspergerjevega sindroma, ker je izrazil v svojem odgovoru na tožbo. Tožnik je te stroške pojasnil že v naslednji pripravljalni vlogi, v njej vsebovanim dejanskim trditvam pa toženec v nadaljevanju pravde ni nasprotoval. V skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP bi bilo zato šteti te tožnikove dejanske trditve za priznane. Toženec zato neutemeljeno prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja strošek voženj povezanih z diagnozo aspergerjev sindrom in voženj na zdravniške preglede zaradi ostalih zdravstvenih težav (alergije in astma) znesek 100,00 EUR, torej celo v nižji višini kot jih je tožnik opredelil v svojih dejanskih trditvah iz pripravljalne vloge z dne 31.3.2010.

Neutemeljeno pa je tudi toženčevo prerekanje ocene ostalih preživninskih potreb mladoletnega tožnika. Tako je ocena mesečnih potreb, ki jih je prvostopenjsko sodišče umestilo pod postavko šport, razvedrilo in počitnice in ocenilo v znesku 60,00 EUR, glede na stroškovnik tožeče stranke, višji ne pa nižji, tako kot to navaja v pritožbi. Iz pritožbenih navedb izhaja, da toženec med temi stroški ni upošteval tudi stroškov v zvezi z nabavo in popravili kolesa, nakupa smučarske opreme ter računalniške opreme. Ostale stroške, ki jih navaja toženec v pritožbi, pa je tožnik v svojem pisnem stroškovniku opredelil tudi na mesečnem nivoju in ne le na letnem. Prav tako toženec v svojih tožbenih navedbah pri stroškovni postavki obleka in obutev ni upošteval stroškov oblačil za ples ter stroškov plesnih čevljev. Pravilna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje stroškov šolanja v znesku 50,00 EUR mesečno, kamor ne sodijo le šolske potrebščine ter stroški malice, izletov, ekskurzij, ampak tudi strošek izleta na Dunaj, ki je v pisnem stroškovniku prav tako prikazan tudi na mesečnem nivoju.

Pritrditi pa je treba tožencu, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da mladoletni tožnik prejema otroški dodatek, kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Tožnik je sam predložil podatke Centra za socialno delo o višini otroškega dodatka, ki znaša 58,75 EUR mesečno. Z navedenim zneskom se krije del ugotovljenih potreb mladoletnega tožnika v skupnem znesku 530,00 EUR, tako da predstavlja znesek, ki sta ga za kritje preživninskih potreb mladoletnega otroka dolžna kriti njegova starša, nekaj čez 470,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec h kritju ugotovljenih preživninskih potreb dolžan prispevati 250,00 EUR, je pravilna in skladna navedeni zakonski zahtevi, po kateri mora biti preživnina določena tako, da je v ravnovesju s potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezancev. Toženčev prispevek za kritje otrokovih potreb je za približno 28,00 EUR višji od prispevka tožnikove matere. Pri tem pa je potrebno poudariti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na materi večje breme nege, varstva, skrbi in vzgoje mladoletnega otroka. Gre za prispevek, ki ni denarno merljiv, ki pa nedvomno pogojuje visok materin angažma, ki je tožencu, ki s tožnikom vrši le redke stike, prihranjen. Toženec bo plačilo zneska dosojene preživnine nedvomno zmogel, saj razpolaga z nepremičnim in premičnim premoženjem in znatnimi denarnimi sredstvi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je po materi podedoval dve hiši, ki ju je prodal za skupen znesek 275.000,00 EUR.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede dneva vložitve tožbe oz. glede dneva začetka obveznosti plačevanja spremenjene preživnine. Iz dohodne štampiljke tožbe namreč izhaja, da je bila tožba vložena 7.7.2009. Glede na navedeno je toženčeva pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).