VSL sodba in sklep II Cp 260/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ne dopusti sprememba tožba z dne 16.12.2009 in 3.11.2010 ter da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem bi morala tožena stranka tožniku plačati denarno odškodnino v znesku 834,58 EUR. Hkrati je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 304,31 EUR.

2Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno laično pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse možne razloge. Iz sicer nerazumljivih pritožbenih navedb je mogoče razbrati očitek nepravilnega zastopanja tožene stranke po Državnem pravobranilstvu, kar naj bi kazalo na bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da so v tožbi izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Navaja še, da mu je tožena stranka res povrnila gmotno škodo, vendar pa je bil dolg izbrisan iz knjigovodskega stanja šele leta 2010. Ker je bil voden kot dolžnik, kot samostojni podjetnik ni mogel odpreti samostojnega računa in poslovati. Nemožnost poslovanje mu je povzročila nepremoženjsko škodo in sicer duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in tudi strah. Predlaga ugotovitev, da v predmetni zadevi lahko nastopa samo Republika Slovenija, ki jo zastopa K. F., da Državno pravobranilstvo ni predložilo pooblastila za zastopanje, da je izkazal vse elemente odškodninske odgovornosti za povzročeno gmotno in negmotno škodo ter da se toženi stranki naloži, da mu povrne znesek 200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa mu plača stroške postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko ni dovolilo spremembe tožbe. Tožena stranka se je namreč spremembi tožbe uprla, hkrati pa je sodišče pravilno ocenilo, da sprememba tožbe ne bi bila smotrna za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama. Ob tem je pravilno ugotovilo, da je tožnik uveljavljal višjo odškodnino na drugačni dejanski trditveni podlagi kot prvotno, ugotovitveni del tožbe pa ne izpolnjuje pogojev za ugotovitveno tožbo iz 181. člena ZPP. Tisti del pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na trditve, ki so podlaga spremenjenih tožbenih zahtevkov, zato ne more biti predmet pritožbene presoje.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačnem zastopanju tožene stranke Republike Slovenije po Državnem pravobranilstvu. Po določbi 1. odstavka Zakona o Državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) je Državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije pred sodišči in upravnimi organi. Upravičenost za zastopanje tako izhaja že iz samega zakona in ni potrebno še posebno pooblastilo, kot to napačno meni tožnik.

6Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP), za sodbo in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti pa velja pravilo, da se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V sporu majhne vrednosti ugotovljeno dejansko stanje zato ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, ampak predstavlja hkrati tudi dejansko podlago pritožbene odločitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Davčni urad Kranj z odločbo št. 416000-0075/00-007/AV z dne 29.6.2000 tožniku odmeril prispevke za socialno varnost za čas od 1.7.1999 do 10.3.2000 iz naslova opravljene dopolnilne dejavnosti v skupnem znesku 11.638,00 SIT. Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, ker v tem času ni opravljal dopolnilne dejavnosti. Drugostopni organ je njegovi pritožbi ugodil, odpravil izpodbijano odločbo in zadevo vrnil v ponovnem postopek. Ker je bil že pred tem opravljen rubež v višini 12.241,00 SIT na podlago prvostopenjske odločbe, je bil tožniku dne 22.6.2001 vrnjen zarubljeni znesek skupaj z obrestmi. Glede na navedeno dejansko podlago tožnikovega tožbenega zahtevka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neizkazanosti temelja tožnikovega odškodninskega zahtevka.

7Materialnopravna podlaga tožnikovemu zahtevku, ki državnemu organu očita protipravnost ravnanja, je že v Ustavi R Slovenije in sicer v 26. členu. Ta določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Pravica do povračila škode je v razmerju do postopkov, ki naj zagotove ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundarna. Odškodninsko varstvo pride v poštev šele takrat, ko odpove sistem zagotavljanja ustavnosti in zakonitosti v razmerju do posameznikov v navedenih postopkih. Drugačna presoja državnega organa zaradi katerega je bila v postopku v zvezi z pravnimi sredstvi odločba, ki takšno presojo vsebuje, spremenjena, ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu Ustave RS. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje gre za ustaljeno stališče sodne prakse (prim. Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja, 2/94 str. 5). Ker ni protipravnosti in ker je protipravnost eden od elementov za nastanek odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, toženi stranki ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti. Že navedeni razlog je pogojeval zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

8Odločitev sodišča prve stopnje je glede na navedeno pravilna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).