VDSS sklep Psp 110/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice kot prepozno.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil dokončni upravni akt z dne 7. 7. 2010 tožnici vročen dne 14. 7. 2010 in da je bila tožba s priporočeno poštno pošiljko oddana na pošto dne 16. 8. 2010 in drži tudi, da je dne 13. 8. 2010 tekel 30 dan po prejemu dokončnega upravnega akta s strani tožnice. Napačna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil to zadnji dan roka za vložitev tožbe, saj je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bilo takrat obdobje sodnih počitnic, ki trajajo od 15. 7. do 15. 8. v letu. Po določbi 3. odst. 83. čl. Zakona o sodiščih v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, razen v nujnih zadevah in je bila tako vložena tožba pravočasna, saj je rok za vložitev tožbe potekel šele 14. 9. 2010. Pritožba meni, da je v predmetni zadevi možna primerjava z upravnim sporom, Zakon o upravnem sporu namreč v 1. odst. 28. čl. z enako določbo določa rok 30 dni od vročitve upravnega akta za vložitev tožbe v upravnem sporu. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 441/2009 z dne 12. 5. 2010 že zavzelo stališče, da v času sodnih počitnic ne teče. Enako stališče je tudi v sodbi upravnega sodišča U 1346/2001 z dne 26. 2. 2003. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) izpodbijani slep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje, kateremu pritrjuje tudi pritožba:

dokončni upravni akt – odločba toženca z dne 7. 7. 2010 je bil tožnici vročen dne 14. 7. 2010;

tožnica je tožbo s priporočeno poštno pošiljko oddala na pošto dne 16. 8. 2010.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, saj je bila ta vložena prepozno.

Po določbi 1. odst. 72. čl. ZDSS-1 se tožba v socialnih sporih vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Pravočasna vložitev tožbe je tako procesna predpostavka za sprožitev socialnega spora pred sodiščem o pravicah do in iz zdravstvenega zavarovanja. Skladno s 1. odst. 112. čl. ZPP se v primerih, ko je vloga vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če ji izročena pristojnemu sodišču preden se rok izteče. Po 2. odst. istega člena se v primeru, da se vloga pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Vse navedeno, skladno z določilom 9. odst. istega člena, velja tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba.

30 dnevni rok kakor ugotavlja pritožba se je iztekel v petek, dne 13. 8. 2010 in je bila tako tožba oddana priporočeno na pošto dne 16. 8. 2010 vložena prepozno.

Napačno je materialno pravno stališče tožeče stranke, da v tem primeru ne tečejo roki tekom sodnih počitnic.

Teorija in sodna praksa delita roke na materialne in procesne. Materialni roki so določeni predvsem v materialnem pravu, čeprav so lahko določeni roki tudi v procesnem zakonu. Ti roki se delijo na prekluzivne in zastaralne. Pri prekluzivnih rokih pravica preneha po samem zakonu, pri zastaralnih rokih pa pravica s potekom časa ne preneha, čeprav zavezanec lahko ugovarja zastaranje. Procesni roki so tisti, ki so določeni za procesna dejanja strank.

Delitev je pomembna, saj pri materialnih rokih na primer ne pride v poštev podaljšanje roka in vrnitev v prejšnjo stanje, na te roke pa tudi ne vplivajo mirovanja ali prekinitev postopka in nastop sodnih počitnic. To izhaja iz 83. čl. Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji), ki v 3. odst. izrecno določa, da v času sodnih počitnic ne tečejo le procesni roki (razen izjem, ki so določeno za nujne zadeve). Rok za vložitev tožbe je kakor že navedeno določen v 1. odst. 72. čl. ZDSS-1 in takšen je bil tudi pravni pouk v izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke z dne 7. 7. 2010. Ta rok predstavlja materialni prekluzivni rok, ki ga sodne počitnice ne podaljšajo. Enako je odločilo revizijsko sodišče v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 180/2006 z dne 25. 10. 2007 in v svojem sklepu VIII Ips 106/2007 z dne 25. 3. 2008.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 2. toč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, pri tem pa upoštevajoč 165. čl. ZPP v povezavi s 154. čl. ZPP sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.